Ali Bog pozna zlo?
(In Sent., lib. I, dist. xxxvi, q. 1, a. 2; De ver., q. 2, a. 15; q. 3, a. 4; S. c. G., lib. I, cap. 71; Quodl. XI, q. 2, a. unic.)
ZDI SE, da Bog ne pozna zla, saj:
1. Aristotel pravi (De an., III, 6)[1], da um, ki ni v možnosti, ne pozna umanjkanja. Toda zlo je »umanjkanje dobrega«, kakor pravi sv. Avguštin (Conf., III, 7)[2]. Ker pa Božji um ni nikoli v možnosti, pač pa vselej v deju, kot sledi iz rečenega (a. 2), se zdi, da Bog ne pozna zla.
2. Vse védenje je ali vzrok spoznanega, ali pa je od njega povzročeno. Vendar Božje védenje ni vzrok zla, niti ni povzročeno od zla. Torej Božje védenje nima zla za predmet.
3. Vse, kar je spoznano, je spoznano po svoji podobnosti ali pa po svojem nasprotju. Toda Bog vse spoznava po svojem bistvu, kot je bilo dokazano (a. 2 et 5). Vendar Božje bistvo ni nikoli podobno zlu, niti ni zlu nasprotno: nič ni nasprotno Božjemu bistvu, kot pravi sv. Avguštin (De civ. Dei, XII, 2)[3]. Torej Bog ne pozna zla.
4. Če nekdo nekaj ne spoznava po sebi, pač pa po drugem, spoznava na nepopoln način. Toda Bog ne spoznava zla po sebi, ker bi sicer moralo biti zlo v Bogu; spoznano mora namreč biti v spoznavajočem. Če bi pa bilo spoznano po drugem, tj. po dobrem, bi bilo spoznano na nepopoln način: vendar to ni mogoče, ker nobeno spoznanje v Bogu ni nepopolno. Torej Bog nima védenja o zlu.
TODA PROTI temu je zapisano (Prg 15, 11): »Pekel in pogubljenje sta Gospodu pred očmi«.
ODGOVARJAM, da kdorkoli nekaj popolnoma pozna, mora poznati vse, kar se temu lahko zgodi. Obstajajo pa take dobrine, ki se jim lahko zgodi, da jih zlo poškoduje. Zato Bog ne more popolnoma poznati dobrin, ne da bi poznal zla. Nekaj je možno namreč spoznati v toliko, v kolikor je. Če je torej bit zla v tem, da je umanjkanje dobrega, s tem ko Bog pozna, kar je dobro, pozna tudi, kar je zlo, kakor po luči spoznamo temo. Zato pravi sv. Dionizij (De div. nom., VII, 2)[4], da Bog »pridobiva zrenje temè iz samega sebe; ne pridobiva ga drugače kot iz luči«.
GLEDE PRVEGA ugovora je torej treba reči, da je treba Aristotelove besede razumeti v pomenu, da um, ki ni v možnosti, ne pozna umanjkanja po umanjkanju, ki bi obstajalo v njem. To pa se ujema s tem, kar je dejal malo pred navedenim odlomkom, ko je rekel, da točka in vse nedeljivo spoznavamo po umanjkanju delitve.[5] Tako pa je zato, ker enostavni in nedeljivi liki niso v deju v našem umu, pač pa le v možnosti: če bi namreč bili v deju v našem umu, bi jih ne spoznavali po umanjkanju. Na ta način pa ločene podstati poznajo enostavna bitja. Bog torej ne pozna zla po umanjkanju, ki bi obstajalo v njem, pač pa po nasprotnem dobrem.
GLEDE DRUGEGA ugovora je treba reči, da Božje védenje ni vzrok zla, pač pa je vzrok dobrega, po katerem je spoznano zlo.
GLEDE TRETJEGA ugovora je treba reči, da čeprav zlo ne nasprotuje Božjemu bistvu, ki je zlo ne more načeti, pa vendar nasprotuje učinkom Boga, ki jih Bog pozna po svojem bistvu: ko jih spoznava, pa spoznava še njim nasprotno zlo.
GLEDE ČETRTEGA ugovora pa je treba reči, da sodi k nepopolnemu spoznanju le to, da spoznamo nekaj po nečem drugem, kar je spoznavno po sebi. Vendar zlo ni spoznavno po sebi: k naravi zla namreč sodi, da je umanjkanje. Zato pa ga ni mogoče niti definirati ni spoznati drugače kot po dobrem.
© 2023, Ivo Kerže, Vse pravice pridržane.
[1] Bk 430 b 23.
[2] PL 32, 688.
[3] PL 41, 350.
[4] PG 3, 869.
[5] Bk 430 b 20.