Ali ima Bog védenje o nebitjih?
(A. 12, c; a. 15, ad 2; In Sent., lib. I, dist. xxxviii, a. 4; lib. III, dist. xiv, a. 2, qa 2; De ver., q. 2, a. 8; q. 3, a. 3, ad 8; S. c. G., lib. I, cap. 66)
ZDI SE, da Bog nima védenja o nebitjih, saj:
1. Božje védenje ima za predmet le to, kar je res. Toda resnično in bitje sta stvarno ista. Torej Bog nima védenja o nebitjih.
2. Védenje zahteva podobnost med vedočim in védenim. Toda to, česar ni, ne more imeti nobene podobnosti z Bogom, ki je bit sama. Torej Bog ne more imeti védenja o tem, česar ni.
3. Božje védenje je vzrok predmetov tega védenja. Toda ne more biti vzrok nebitij, ker nebitje nima vzroka. Torej Bog nima védenja o nebitjih.
TODA PROTI temu pravi sv. Pavel (Rim 4, 17), Bog »kliče to, kar je, kakor to, kar ni«.
ODGOVARJAM, da Bog pozna vse, kar na nek način je. Nič pa ne nasprotuje temu, da bi to, česar v pravem pomenu ni, v določenem pomenu vendarle bilo. V pravem pomenu je to, kar je, v deju. To kar ni v deju, je v možnosti Božji ali pa v možnosti ustvarjenega bitja; in sicer v dejavni ali v trpni možnosti, pa še v možnosti menjenja, domišljije ali kakršnegakoli pomenjenja. Karkoli lahko torej ustvarjeno bitje naredi, misli ali izreče, ali tudi karkoli lahko Bog sam naredi, vse to Bog pozna, čeprav to ni v deju. V toliko je možno reči, da ima tudi védenje o nebitjih.
Vendar pri tem, kar ni v deju, je treba upoštevati določeno različnost. Nekaj od tega, čeprav trenutno ni v deju, pa vendarle bo ali je bilo: vse to pravimo, da Bog pozna z védenjem zrenja. Saj zato, ker je Božje umevanje, ki je njegova bit, merjeno z večnostjo, ki obstaja brez zaporedja in zajema ves čas, ima sedanje Božje zrenje za predmet ves čas in vse to, kar je bilo v kateremkoli času, kot da bi vse to bilo sedaj pred njim. – Nekaj od tega pa je v moči Boga ali ustvarjenega bitja, ki pa ni, ne bo in nikoli ni bilo. Glede tega pravimo, da nima védenja zrenja, pač pa le védenje umevanja. Tako se izražamo, ker le to, kar ljudje zremo, ima bit, ki je ločena od tistega, ki zre.
GLEDE PRVEGA ugovora je torej treba reči, da kar ni v deju, je resnično, ker je v možnosti: res je namreč, da je v možnosti. Tako ga tudi Bog pozna nebitja.
GLEDE DRUEGA ugovora je treba reči, da zato, ker je Bog bit sama, v kolikor nekaj je, v toliko deleži na njegovi podobnosti: kakor je nekaj v toliko toplo, kolikor deleži na toploti. Tako je to, kar je v možnosti, čeprav ni v deju, predmet Božjega spoznanja.
GLEDE TRETJEGA ugovora pa je treba reči, da je védenje vzrok stvari, v kolikor mu je dodana volja. Torej ni nujno, da karkoli Bog spoznava, tudi je, je bilo ali bo: pač pa le tisto, kar Bog hoče ali dopušča, da je. – Zato pa ni v Božjem védenju, da bi take stvari bile, pač pa da bi lahko bile.
© 2023, Ivo Kerže, Vse pravice pridržane.