Ali je Bog pozna kaj drugega od sebe?
(In Sent., lib. I, dist. xxxv, a. 2; De ver., q. 2, a. 3; S. c. G., lib. I, cap. 48 et 49; In Metaph., lib. XII, lect. 11; In De caus., cap. 13; op. II Compend. theol, cap. 30)
ZDI SE, da Bog ne pozna nič drugega od sebe, saj:
1. Karkoli je drugo od Boga, je izven njega. Toda sv. Avguštin pravi (Octog. trium quaest., q. 46)[1], da »Bog ničesar ne uvidi izven sebe«. Torej ne pozna nič drugega od sebe.
2. Umevani predmet je popolnost umevajočega. Če bi torej Bog umeva kaj drugega od sebe, bi bilo nekaj drugega njegova popolnost in bi bilo plemenitejše od njega. To pa ni mogoče.
3. Samo umevanje prejme lik od umljivega predmeta: zato je samo umevanje toliko plemenitejše, kolikor je tudi plemenitejše to, kar je umevano. Toda Bog je svoje umevanje samo, kakor sledi iz rečenega (a. 4). Če bi torej Bog umeval kaj drugega od sebe, bi bil Bog oblikovan od nečesa drugega od sebe: to pa ni mogoče. Torej ne umeva nič drugega od sebe.
TODA PROTI temu velja, kar piše v Heb 4, 13: »Pred njegovimi očmi je vse razgaljeno in odkrito«.
ODGOVARJAM, da je nujno, da Bog pozna kaj drugega od sebe. Očitno je namreč, da se popolnoma umeva: sicer bi njegova bit ne bila popolna, če ne bi bila istovetna njegovemu umevanju. Če torej nekaj popolnoma pozna, je nujno da popolnoma pozna moč tiste stvari. Moč nečesa pa ni mogoče popolnoma poznati, če ne poznamo tistega, kar je v dometu te moči. Ker pa so v dometu Božje moči stvari, ki niso Bog, saj je on prvi dejavni vzrok vseh bitij, kakor sledi iz rečenega (q. 2, a. 3), je nujno, da Bog pozna kaj drugega od sebe. – To pa postane celo razvidnejše, če dodamo, da je sama bit prvega dejavnega vzroka, tj. Boga, njegovo umevanje. Ker sleherni učinek predobstaja v Bogu kot v prvem vzroku, je nujno, da so tudi v samem njegovem umevanju, in da so vsi v njem navzoči na umljiv način: vse, namreč, kar je v čem drugem, je v njem na način, na kateri biva to drugo.
Da bi vedeli, kako pozna, kar je drugo od njega, je treba upoštevati, da poznamo nekaj na dva načina: prvič, v njem samem; drugič, v drugem. V njem samem spoznavamo nekaj, ko to spoznavamo po svojskem spoznavnem liku, ki ustreza spoznavnemu predmetu: kakor tedaj, ko oko vidi človeka po spoznavnem liku človeka. V drugem pa vidimo, kar vidimo po spoznavnem liku vsebujočega: kakor vidimo del v celoti po spoznavnem liku celote, ali kakor vidimo človeka v ogledalu po spoznavnem liku ogledala, ali kakorkoli se še drugače dogaja, da zremo nekaj v nečem drugem.
Tako je treba torej reči, da Bog zre samega sebe v samem sebi, ker se zre po svojem bistvu. Drugih stvari pa ne zre v njih samih, pač pa v njem samem, ker njegovo bistvo vsebuje podobnost tega, kar je drugo od njega.
GLEDE PRVEGA ugovora je torej treba reči, da Avguštinove besede, ki pravi, da »Bog ničesar ne uvidi izven sebe«, ne gre razumeti, kot da ne uvidi sploh ničesar, kar je izven njega, pač pa, da tega, kar je izven njega, ne umeva drugače kot v sebi, kakor je bilo rečeno (c).
GLEDE DRUGEGA ugovora je treba dalje reči, da je umevani predmet popolnost umevajočega, vendar ne po svoji podstati, pač pa po svojem spoznavnem liku, po katerem je v umu kot lik in popolnost uma: »ni namreč kamen v duši, pač pa njegov spoznavni lik«, kakor pravi Aristotel (De an., III, 8)[2]. Bog pa umeva, kar je drugo od njega, v kolikor Božje bistvo vsebuje njihove spoznavne like, kot je bilo rečeno (c). Zato pa iz tega ne sledi, da bi bilo kaj drugega popolnost Božjega uma, kakor samo Božje bistvo.
GLEDE TRETJEGA ugovora pa je treba reči, da samo umevanje ni oblikovano po tem, kar umeva v drugem, pač pa po glavnem predmetu umevanja, v katerem umeva drugo. Samo umevanje je namreč oblikovano po svojem predmetu, v kolikor je umljivi lik počelo umne dejavnosti: vsaka dejavnost je namreč oblikovana po liku, ki je počelo dejavnosti, kakor je oblikovano segrevanje po toploti. Umna dejavnost je zato oblikovana po tistem umljivem liku, ki udejanji um. To pa je glavni spoznavni lik uma: ta je v Bogu svoje lastno bistvo, v katerem so zapopadeni vsi spoznavni liki stvari. Zato ni potrebno, da bi bilo Božje umevanje samo (in toliko manj sam Bog) oblikovano po nečem drugem od Božjega bistva.
© 2023, Ivo Kerže, Vse pravice pridržane.
[1] PL 40, 30.
[2] Bk 431 b 29.