Ali je Božje umevanje samo njegova podstat?
(Q. 54, a. 1; S. c. G., lib. I, cap. 45; In Metaph., lib. XII, lect. 11; op. II Compend. theol, cap. 31)
ZDI SE, da Božje umevanje samo ni njegova podstat, saj:
1. Umevanje je namreč nekakšna dejavnost. Dejavnost pa pomeni nekaj, kar prehaja iz delujočega. Torej Božje umevanje samo ni Božja podstat sama.
2. Ko nekdo umeva svoje umevanje, s tem ne umeva nekaj velikega in pomembnega, pač pa nekaj drugotnega in postranskega. Če bi torej Bog bil umevanje, bi bilo umevanje Boga nekakšno umevanje umevanja. Torej bi umevanje Boga ne bilo nekaj velikega.
3. Vsako umevanje je umevanje nečesa. Ko torej Bog umeva sebe, če ni sam nič drugega kot svoje umevanje, potem umeva, da se umeva, in umeva, da se umeva, da se umeva, ter tako dalje v neskončnost. Torej Božje umevanje samo ni njegova podstat
TODA PROTI temu velja, kar pravi sv. Avguštin (De Trin., VII, 2)[1]: »V Bogu je biti isto kot biti moder«. Biti moder pa je isto kot umevati. Torej je v Bogu isto biti in umevati. Toda Božja bit je njegova podstat, kot je bilo že dokazano (q. 3, a. 4). Torej je Božje umevanje njegova podstat.
ODGOVARJAM, da je nujno reči, da je Božje umevanje njegova podstat. Če bi namreč bilo Božje umevanje, kaj drugega od njegove podstati, bi sledilo, kot pravi Aristotel (Metaph., XII, 9)[2], da bi nekaj drugega bilo dej in popolnost Božje podstati, do česar bi bila Božja podstat v takem odnosu kot možnost do deja (kar je povsem nemogoče): umevanje je namreč popolnost in dej umevajočega.
Sedaj pa je treba obravnavati, kako se to dogaja. Kakor je bilo namreč rečeno (a. 2), umevanje ni dejanje, ki bi prehajalo k čemu zunanjemu, pač pa ostaja v delujočem, kakor njegov dej in popolnost, kakor je bit popolnost obstoječega: kakor namreč bit sledi liku, tako umevanje sledi umljivemu liku. Toda v Bogu ni lika, ki bi bil različen od njegove biti, kakor je bilo dokazano (q. 3, a. 4). Zato pa, ker je, kot že rečeno (a. 2), njegovo samo bistvo tudi njegov umljivi lik, po nujnosti sledi, da je samo njegovo umevanje njegovo bistvo in njegova bit.
Tako torej sledi iz rečenega (a. 2), da so v Bogu um, predmet umevanja, umljivi lik in samo umevanje popolnoma eno in isto. Zato pa s tem ko rečemo, da Bog umeva, ne postavljamo nobenega mnoštva v njegovo podstat.
GLEDE PRVEGA ugovora je torej treba reči, da umevanje ni dejavnost, ki prehaja iz delujočega, pač pa ostaja v njem.
GLEDE DRUGEGA ugovora je treba dalje reči, da ko umevamo tisto umevanje, ki ne obstaja samostojno, ne umevamo nič velikega; kot takrat ko umevamo naše umevanje. Vendar to ne velja za Božje umevanje, ki obstaja samostojno.
Iz tega pa sledi odgovor na TRETJI ugovor. Božje umevanje namreč, ki obstaja samostojno v sebi, ima sebe za predmet in ne nekaj drugega: le slednje bi vodilo v neskončnost.
© 2023, Ivo Kerže, Vse pravice pridržane.
[1] PL 42, 927; lib. VI, cap. 4 (PL 42, 936).
[2] Bk 1074 b 18.