Ali Bog zapopada samega sebe?
(In Sent., lib. I, dist. xliii, q. 1, a. 1, ad 4; lib. III, dist. xiv, a. 2, qa 1; De ver., q. 2, a. 2, ad 5; S. c. G., lib. I, cap. 3; lib. III, cap. 55; op. II Compend. theol, cap. 106)
ZDI SE, da Bog ne zapopada samega sebe, saj:
1. Sv. Avguštin pravi (Octog. trium quaest., q. 15)[1], da »kdor se zapopada, je z ozirom nase končen«. Toda Bog je v vseh smislih neskončen. Torej se ne zapopada.
2. Če bi kdo rekel, da je Bog z ozirom na nas neskončen, z ozirom nase pa končen, bi se ugovor glasil, da je bolj resnično tisto, kar velja z ozirom na Boga, od tistega, kar velja z ozirom na nas. Če je torej Bog z ozirom nase končen, z ozirom na nas pa neskončen, je bolj res, da je Bog končen, kot da je neskončen. To pa je zoper zgornjo ugotovitev (q. 7, a. 1). Bog se torej ne zapopada.
TODA PROTI temu velja, kar pravi sv. Avguštin (Octog. trium quaest., q. 15)[2]: »vse, kar umeva sebe, se zapopada«. Toda Bog umeva sebe. Torej se zapopada.
ODGOVARJAM, da Bog popolnoma zapopada sebe. Dokaz se glasi takole. Pravimo namreč, da se nekaj zapopada, ko dospe do konca spoznavanja samega sebe: to pa je tedaj, ko je stvar tako popolnoma spoznana, kolikor je sploh spoznavna. Tako npr. zapopademo dokazljiv stavek, ko ga spoznamo po dokazu; ne pa, ko ga spoznamo po verjetnem razlogu. Toda očitno je, da se Bog tako popolnoma spoznava, kolikor je sploh spoznaven. Sleherna stvar je spoznavna na način svojega deja: ne spoznavamo namreč nečesa po tem, da je v možnosti, pač pa po tem, da je v deju, kakor pravi Aristotel (Metaph., IX, 8)[3]. Tolikera pa je Božja spoznavna moč, kolikera je dejanskost njegovega obstoja: Bog je namreč spoznavajoč po tem, da je v deju in da je ločen od vse tvari in možnosti, kakor je bilo dokazano (a. 1 et 2). Zato je vendar očitno, da se toliko spoznava, kolikor je spoznaven. Prav zato pa se popolnoma zapopada.
GLEDE PRVEGA ugovora je torej treba reči, da zapopasti v pravem pomenu besede pomeni, da nekaj ima in vklepa nekaj drugega. Zato pa more biti končno vse, kar je zapopadeno, kakor tudi vse, kar je vklepano.[4] Vendar ne pravimo, da Bog na ta način sebe zapopada, kakor da je njegov um nekaj drugega od sebe in da sebe ujema ter vklepa. Vendar te izraze je treba razumeti v nikalnem smislu. Kakor pravimo, da je Bog v sebi, ker ga nič zunanjega ne vsebuje, tako pravimo, da se zapopada, ker mu nič svojega ni prikrito. Sv. Avguštin namreč pravi (Epist. CXLVII, 9)[5], da »v svojem zrenju vse zapopada in to tako zre, da ni nič prikrito njegovemu zrenju«.
GLEDE DRUGEGA ugovora je treba dalje reči, da ko rečemo, da je Bog z ozirom nase končen, je treba to razumeti po določeni podobnosti razmerja; v takšnem odnosu je namreč glede nepreseganja svojega uma, v kakršnem je nekaj končnega glede nepreseganja končnega uma. Ne pravimo pa, da je Bog z ozirom nase končen, kakor da sam sebe umeva kot nekaj končnega.
© 2023, Ivo Kerže, Vse pravice pridržane.
[1] PL 40, 15.
[2] PL 40, 14.
[3] Bk 1051 a 31.
[4] Z glagolom vklepati prevajam lat. glagol includere, ki dobesedno pomeni zapreti-v (in-cludere). Kar je inclusum (kar prevajam kot vklepano) je torej zaprto v nekaj in torej končno. Prevod z vklepati vsebuje pomen zaprtja, za razliko od običajnega prevoda za includere, tj. vključiti, kjer je pomen zapiranja (izvira namreč iz besede ključ, ki služi zapiranju) bolj posreden.
[5] PL 33, 606.