»Ni je stvari, ki bi bila zmožna človeka celostno pripraviti na zakonsko življenje, ne glede na to kako močno si takšnega tečaja želimo. Sama sem mislila, da mi je že vse jasno in da sem nanj pripravljena, vendar sem hitro uvidela, da se mi niti sanja ne, kaj vse je potrebno, da postanem mama,« mi pred nekaj mesci ob kavi razloži prijateljica Graciela Milligan. Da je pripraviti se na zakonsko življenje na sploh nemogoče, je znana stvar, in vendar obstajajo načini kako to nepripravljenost zmanjšati. Gracieli so njena štiri leta šolanja na Wyoming Catholic College (WCC)[1] predstavljala pomemben vidik takšne »priprave«.
Ena izmed nalog, ki mi je zaupana kot koordinatorju za trženje in komunikacijo na WCC, je ohranjanje stikov z našimi diplomanti. Menil sem, da bi bilo zanimivo stopiti v stik z njihovim ženskim delom in raziskati, kako jim je študij na fakulteti pomagal pri poslanstvu materinstva.
Njihovi odgovori so se izkazali za tako pozitivne, premišljene in spodbudne, da bodo nedvomno koristni širši množici – ne glede na to ali razmišljajo o študiju, ali zgolj o tem kako izpopolniti svoje zakonsko življenje. Tako je ta članek zgodba o tem, kako so humanistične vede vplivale na življenje nekaj žensk in kako še nadaljnje tkejo uspeh njihovega poslanstva.
Iskanje kreposti
»Izkušnje iz WCC predstavljajo izvir mojega delotoka za reševanje težav, vztrajnost in krmarjenja čolna zakona. Nikoli ne moreš biti popolnoma pripravljen. Vendar zaupaš Bogu, da boš, kakor v naravi, vztrajal v krepostni rasti,« mi je povedala Graciela (‘2018)[2]. »Fakulteta te sama po sebi ne pripravi na materinstvo, ti pa utrdi kreposti, ki jih dobra mati potrebuje, kot sta vztrajnost in večopravilnost – opraviti stvari dobro v kratkem času.« Graciela je diplomirala leta 2018 in živi v Nebraski z možem in tremi otroki (četrti je na poti).
Sprva je nasprotovala ideji študija na WCC, saj se ji je zdel naš »program šolanja na prostem«[3] zastrašujoč: ko pa je prestala PEAK, poletni srednješolski program WCC, je spoznala, da človek, ki je prisiljen zapustiti svojo cono udobja »postane boljša oseba, ne glede na to kaj namerava početi po zaključku faksa«. Prav tako ji je bil pri srcu akademski del, saj ji je bil, za razliko od njenih izkušenj z ostalimi univerzami, v večje veselje. »Vedela sem, da me Bog kliče k nečemu, kar je zunaj moje cone udobja. Na WCC sem šla zaradi priložnosti premikanja svojih mej, izkustva lastne rasti, dotika Boga, narave in velikih literarnih del.«
Podobno si tudi »domostanska[4] mati, krotilka petih otrok, in žena« Clare Ward (‘2013) sprva ni želela iti na WCC. Nase je gledala kot na »duhovno neusmerjeno maturantko« in njena želja je bila predvsem »obiskovati filmsko šolo v Kaliforniji.« Njena starejša sestra, študentka WCC, je bila tista, ki jo je prepričala, naj za nekaj let poskusi z univerzitetnim izobraževanjem – najhujše kar se lahko zgodi, je, da bi morala na koncu izvesti prepis z že opravljenimi sprejemnimi pogoji! »Moja sestra je videla sadove izobraževanja, ki jih je bila tam deležna, in to je standard, ki si ga je želela tudi zame,« je rekla Clare. »Zaljubila sem se v svojo univerzitetno vzgojo. Moja sestra je vedela, kaj je najboljše, in znala je biti zvita! Ne bi mogla biti bolj hvaležna, da je imela resnično prav.«
Clare so bile najbolj všeč ravno tiste stvari, ki so jo presenetile: specifično »presenečenje pravega Katolištva – globoka pobožnost in spoštljivost Katoliške Maše. Ko sem sprva obiskala šolo, sem celo mislila, da je njihov Novus Ordo Tradicionalna latinska maša – dogodek, ki je do solz nasmejal mojo sestro.« In »potem je bilo tukaj presenečenje pristne skupnosti.« Prijateljstvo je bilo prežeto z nadnaravnim, saj so študentje drug drugemu želeli dobro: »Prihod v WCC me je vpletel med ljudi, katerih cilj je bil priti v nebesa. Tega na javni srednji šoli ne doživiš.«
Kristen Maslak (‘2021) je »odraščala na podeželju in z živalmi,« zato ji koncept intelektualca, ki tiči s svojo glavo v oblakih, ni bil nikoli blizu. Razum in mišljenje »je treba vendarle poročiti s fizično podstatjo.« Zato se je zaradi »ideje programa na prostem in ukoreninjenosti v »realnem«, ki ju predstavlja WCC, počutila kot doma,« zlasti, ker je želela nadaljevati s študijem klasičnih del, ki jih je vzljubila v srednji šoli. Še en poglavitni razlog, zaradi katerega je sploh šla na fakulteto, je bil ta, da si je »želela postati mama« in pridobiti kompetence s katerimi bo lahko bolj kvalitetno učila svoje otroke.
Stremeti k poslanstvu
Nekatere gospe s katerimi sem se pogovarjal, so na fakulteto prišle z zavedanjem, da želijo postati matere: druge o tem niso razmišljale kot o cilju; tretje so premišljevale o redovniškem življenju. »Nikoli si nisem želela biti mama. Nisem nasprotovala tej ideji, a o materinstvu enostavno nisem razmišljala kot o nekakšnem cilju,« mi je dejala Caitlin Jay (‘2012). Pa vendar Caitlin zdaj gleda na materinstvo kot na »veličastno potovanje« in poziv k junaški kreposti. »Mislim, da Bog kliče poročene pare k junaškim krepostim, kot vedno, a na poseben način v teh izrednih časih. Kot pri vsakemu paru, je bilo tudi najino desetletno skupno potovanje polno vsega kar prinaša življenje – izzivov in naslad dobro preživetega življenja. Nikoli ni lahko in vedno je vredno. Iskreno lahko rečem, da gre za največjo pustolovščino in blagoslov mojega življenja.«
Poročiti se in postati mati »je bila zame ena izmed tistih stvari, za katere rečemo, da si jih moraš upati sanjati,« je dejala Clare. »Nisem bila prepričana, da sem poklicana v zakonsko življenje, dokler nisem spoznala svojega moža in takrat sem vedela. Obiskala sem več samostanov in moje prepričanje je bilo, da če želiš biti dobra mama, moraš biti tudi dobra nuna.« Podobno je Graciela menila, da bi bila dobra nuna, toda »da jo Bog kliče« k nečemu »zahtevnejšemu«. Če ne bi spoznala svojega sedanjega moža, bi morda vstopila k Marijinim Benediktinkam v mestu Gower, Missouri.
»Med odraščanjem se nisem imela za posebej gospodinjsko, prav tako mi ni bilo mar ali bom mama,« je z mano svoje misli delila Murielle Blanchard (‘2015). »Sanjalo se mi ni, kaj bom počela po študiju, sem pa vedela, da želim razločiti Božjo voljo za svoje življenje in si prizadevati za izvrstno vsestransko omiko. Zaradi tega sem se odločila za resnično Katoliško univerzo, namesto da bi nadaljevala z magisterijem umetnostnih ved na domači univerzi. V prvi letnik sem se pognala z vso vnemo, pripravljena iti, kamor koli me bo vodila pot. In potem sem se zaljubila …«
Valerie Cennizarro pa je stvar videla drugače: »Edina stvar, ki sem jo od nekdaj z gotovostjo vedela o sebi, je bila, da želim biti mama.« Podobno je tudi Kristen »od nekdaj želela postati mama.« Branje cerkvenega nauka o družini na WCC je bilo tisto, ki jo je naučilo razmišljati o zakonskem stanu »skozi oči Cerkve.« Branje »cerkvenih spisov je idejo zakonskega življenja utrdilo in poglobilo v stan s poslanstvom, za razliko od pogleda, da gre tu le za nekaj, kar počneš če nimaš redovne poklicanosti.«
Poslednji poklic
»Namen moje izobraževalne poti je, da se preoblikuje v temelj, ki bo dovršil moj poslednji poklic. To izobrazbo sem potrebovala, da sem lahko postala dobra gospodinja,« je dejala Clare. Vse matere, s katerimi sem se pogovarjal, so se strinjale, da je bila omika, ki so jo prejele na WCC, ključna za njihovo poslanstvo materinstva. »Ali bi nekomu, ki si želi postati gospodinja priporočili WCC?« sem vprašal.
Sem domostanska mati treh, oziroma kmalu štirih, otrok,« je pripomnila Graciela. »Tako daleč sem prišla, ker sem na WCC spoznala moškega svojih sanj. Nisem prišla po »diplomo naziva gospe«; od začetka sem bila odločena, da se osredotočim na študij in ne hodim na zmenke. To se ni ravno obneslo. Sem se pa zmenkov izogibala do tretjega letnika, in toplo priporočam, da tudi ve počakate.« Graciela bi WCC priporočala tisti, ki si želi postati gospodinja, kajti čeprav te »ne pripravi na poslanstvo materinstva samo po sebi, vseeno čvrsti kreposti, ki jih dobra mama potrebuje.«
Caitlin opozarja, da je poklicanost k »vzgoji otrok višja in nadrejena branju velikih literarnih del«, zato če nekdo prepozna, da bi »humanistična izobrazba pripomogla k napredovanju v njegovi poklicanosti«, potem naj vsekakor pozdravi »vzajemno dopolnjevalno« pot izobraževanja kot priprave na družinsko življenje.
Murielle razlikuje med »trdimi« in »mehkimi« veščinami: prve so tehnične narave, druge pa so bolj povezane z oblikovanjem značaja. »WCC ne poučuje, v izrecnem smislu, uporabnih gospodinjskih veščin,« je dejala, toda »mehke veščine so tiste, ki jih je težje pridobiti, in te, ki jih učijo na WCC skozi pristop celostne omike, so odlične za to, da postaneš dobra gospodinja. Murielle me je opomnila, da to »zajema veliko več kot le gospodinjska opravila in vzgojo otrok. Če želiš biti dobra gospodinja, moraš biti najprej dobra žena. WCC te nauči ogromno o teologiji zakonskega življenja, poleg tega pa že sama prisotnost profesorjev in njihovih žena služi kot živi primer dobrih ljubečih zakonov. Valerie je prav tako opazila, da »življenje gospodinje zahteva vpetost v toliko različnih vidikov vsakdanjega življenja, da resnično pomaga, da imaš univerzo kot je WCC, kjer se krepijo vsi vidiki posameznika- za razliko od univerze kjer se osredotoča samo na akademske dosežke.« Valerie je dejala, da bi bodoče študente spodbudila, »naj zadevo tudi raziščejo sami«.
Šolanje na domu
Ena izmed težjih veščin, ki jo WCC ponuja, je šolanje na domu. Clare je razložila, da kadar bere s svojimi otroki, »analiziramo motive in hotenja književnih junakov. Kakšne odločitve sprejemajo? Katere kreposti ali pregrehe razodevajo? Učimo se v vsakem trenutku. Izobrazba v humanističnih vedah nas nauči kako biti človeški v nečloveškem svetu. Ločiti laž od resnice in poiskati tisto, kar je pristno. Nadaljevala je z opisom, kako njena WCC izobrazba vpliva na njeno šolanje na domu: »Prelistujem svoje stare zapiske iz teologije z namenom, da lahko dam svojemu sinu čim natančnejši odgovor, ko postavi vprašanje o svobodni volji. Izobrazba, ki sem jo prejela na WCC, prepleta vse moje življenje. Od odnosa, ki ga imam z možem, do vzgoje otrok, do moje ljubezni do svete maše.«
Vse matere, s katerimi sem se pogovarjal, so šolale na domu in vidijo v njihovi izobrazbi humanističnih ved močno orodje za svoje poslanstvo. To je predstavljalo enega izmed glavnih razlogov, zakaj se je Kirsten odločila začeti s študijem. Murielle in njen mož Dominic (‘2014) se veselita, »ko bodo najini otroci postali najstniki in bova lahko z njimi razpravljala po Sokratskem dialogu, kakor sva se sama učila v predavalnici,« vendar poudarjata, da uporabljata »mešan« pristop – včasih učita na domu, včasih pa izkoristita dobre Katoliške šole v njuni okolici. Murielle prav tako meni, da humanistične vede človeku pomagajo razumeti obseg in namen izobrazbe. »Prav tako te naučijo kako se učiti, kar je koristno za nekoga, ki skuša poučevati raznovrstne predmete na različnih šolskih stopnjah,« kakor tudi presoje ali bi bilo otroka dobro poslati v zunanjo šolo.
Kot je pripomnila Clare: »Zanimivo je, kako prepletena je izobrazba, ki sem jo prejela, s tisto, ki jo želim predati svojim otrokom. Oni samozavestno postavljajo vprašanja, da bi prišli do resnice, in celo svojo frizerko samozavestno vprašajo, ali bi si upala iti v vojno za Boga.«
Voditeljski program na prostem prav tako bistveno prispeva k njihovem vsakdanjem materinskem življenju. »Vzgoja majhnih otrok se pogosto vrši po istem kopitu kot visoko intenzivni in visoko tvegani zapleti, ki sem jih doživela v naravi,« je poudarila Caitlin. Murielle je program pomagal pri presojanju, »kdo me v danem trenutku res najbolj potrebuje«. »Triaža« je bila pogosta tema: vodstvene veščine človeku pomagajo pri »ugotavljanju katerega izmed požarov je treba najprej pogasiti«, se je strinjala Graciela.
Vojna in doba obnove
»Bije se vojna proti materinstvu in argumenti, ki so mu sovražni, so zahrbtno razširjeni,« mi pove Caitlin. »Odkar sem postala mama, sem spoznala, koliko dobrih ljudi postane žrtev teh laži, in da je poslanstvo materinstva, ki je samo po sebi prikrito, redko resnično razumljeno. Je skrivnost, ki te iz tako različnih razlogov nenehno spravlja na kolena. Če vam je bil dan privilegij biti mati, mu pustite, da vas zlomi in razklene, da bo lahko Bog v vas opravil svoje delo.« Nadaljevala je: »Pod udarom je tudi zakonski stan in izgubili smo kulturna oporišča z generacijsko modrostjo, ki je nekdaj plemenitila poročene pare. Naša družba je seveda dejavno jedka za vse, k čemur zakonsko življenje stremi in si prizadeva zabrisati vsak pravi zakon.«
Clare pomisli: »Ugotavljam, da smo vojaki, ki na svoj skromen način obnavljamo Krščansko kulturo. Počasi polagamo omet na razpadajoče zidove bazilik zahodne civilizacije, tako da imamo otroke in jih učimo obrti reda.« Na misel mi pride Avguštinov izraz tranquillitas ordinis – spokojnost reda. Ta označuje zasledovanje miru, spokojnosti, ki izhaja iz tega, da je nekaj v pravilnem odnosu do preostalega sveta, stvarstva in najpomembnejše, do svojega Stvarnika. Takšen cilj je za družino gotovo osrednjega pomena. »Ko so mojemu sinu enkrat morali vzeti kri, je rekel; ‘Ne morem jokati, ker želim še bolj trpeti za Kristusa.’ Moj mladi mož je prepričan, da se bo odpravil na sveto križarsko vojno, in jaz verjamem, da bo šel, le da ne na način, kot si ga trenutno predstavlja,« se spominja Clare. Nadaljuje: »Kot pravi Ratzinger, “Svet ti ponuja udobje, toda ti nisi bil ustvarjen za udobje. Ustvarjen si bil za veličino!” Iskanje veličine zahteva pogum. Veličina zame ni v tem, da ukazujem mogočni vojski, ampak v tem, da zazibam svojega otroka v spanec,« in tako zaključi: »Veličina pomeni biti prisoten v svoji družini ob času zmede. Veličina ni v nevihti, ampak v šepetu.«
Družina je bistvena za oblikovanje vsake kulture, je pripomnila Kirsten. »Kaj je kultura? Je skupno življenje skupnosti in to je nemogoče brez družine in otrok, na katere se le-to prenaša. Da ustvariš kulturo, potrebuješ moža in ženo.« Caitlin mi je zaupala, da »ji je kot ‘Srcu Doma’, ki oblikuje naslednjo generacijo, v veliko čast tako dramatično vplivati na kulturo naše civilizacije.«
Lepota za današnji čas
»Po sodobnih standardih živimo ‘težko’ življenje,« je izjavila Clare. »Smo gospodinjstvo z enim dohodkom na učiteljski plači in s petimi otroki. Mnogi gledajo na nas, kot da smo nori, vendar mi nismo ustvarjeni za ta svet in s svojim zgledom kažemo, da nismo iz tega sveta.«
»Je težko in je lepo. To je življenje. », je izjavila Kirsten. »Govorimo o čudovitem poklicu, ki je resnično težak«, a vsebuje »trenutke okronane s predokusom tega, kaj pomeni žrtvovati se za nekoga drugega«. Za Kirsten je del te »težke poti« rast v krepostih, ki jih zakonski stan zahteva: »Mislim, da se težko zavedaš razsežnosti tvojega primanjkljaja kreposti, dokler nisi poročen. Da, tudi napak svojega zakonca – te morata premagati oba.« To »te prisili, da preizkušaš samega sebe in nato ustvariš takšno okolje, v katerem si želiš vzgajati svoje otroke, takšno v katerem se želiš s svojim zakoncem skupaj postarati.«
Eno izmed posebnih presenečenj v WCC, se spominja Clare, je bilo »presenečenje ponovnega odkritja lepote vsakdanjih reči. Svet ponuja cinizem, WCC pa razširja žarke lepote. Ne pravi ‘poglej, to je lepo’, ampak bolj: ‘naučili te bomo najti lepoto’.« Naposled je jasno eno: ne glede na to, ali te velika literarna dela pripravijo na menjavanje plenic ali ne, te ženske dokazujejo, da gre vsekakor za izvrstno pripravo na ohranjanje ljubezni do lepote med prestajanjem nevšečnosti. Če se torej kdaj sprašujete, ali imajo pohodništvo, branje Platona ali govorjenje latinščine kaj opraviti z gospodinjenjem, se samo spomnite, da WCC-jeva izobrazba ni iz tega sveta. Je izobrazba, ki z vsakim dnem razvija človekovo dovzetnost za lepoto. Če zasadiš semena čudenja in modrosti, ali je res presenetljivo, da jih požanjejo družine tvojih učencev?
prevedeno po: https://catholicexchange.com/the-education-of-a-mother/
[1] Članek je napisan na primeru ameriške katoliške univerze WCC, toda na splošno lahko večino napisanega prezrcalimo na katerokoli podobno katoliško univerzo humanističnih ved. (op. prev.)
[2] Ta označba označuje leto v katerem je oseba diplomirala. (op. prev.)
[3] WCC kombinira klasični pristop učenja z učenjem na prostem- Wyoming je idilična »pokrajina ameriškega divjega zahoda«. (op. prev.)
[4] Stay-at-home mom (op. prev.)