Ali ime Bog označuje naravo?
(In Sent., lib. I, dist. ii, expos. text.)
ZDI SE, da ime Bog ne označuje narave, saj:
1. Pravi sv. Damaščan (De fide orth., I, 9)[1], da » ime Bog prihaja od theein«, kar pomeni teči, »ali podpirati vse; ali od aetein, kar pomeni goreti (Bog je namreč naš ogenj, ki použiva vse zlo); ali od theasthai«, kar pomeni vse motriti. Vse to sodi k dejavnosti. Zato ime Bog pomeni dejavnost in ne narave.
2. Nekaj imenujemo po tem, kako to spoznavamo. Toda Božja narava je nam nepoznana. Torej ime Bog ne pomeni Božje narave.
TODA PROTI temu je, kar pravi sv, Ambrozij (De fide orth., I, 9)[2], in sicer da ime Bog označuje naravo.
ODGOVARJAM, da ni vedno isto to, na osnovi česar oblikujemo ime in to za kar ga oblikujemo. Podstat stvari namreč spoznavamo iz njenih lastnosti in dejavnosti, zato pa jo včasih poimenujemo na osnovi njenih dejavnosti ali lastnosti: tako npr. podstat kamna imenujemo na osnovi nekakšne njegove dejavnosti, ki je v tem, da udari nogo.[3] Pa vendar to ime ni postavljeno za to, da bi pomenilo to dejavnost, pač pa da bi pomenilo podstat kamna. Če pa nam je kaj znano po sebi, kot je to toplota, mraz, belina ipd., tega ne poimenujemo na osnovi drugega. Zato je pri takih izrazih isto to, kar ime pomeni, in to, na osnovi česar je ime oblikovano, da bi imelo pomen.
Ker nam Bog ni poznan v njegovi naravi, pač pa ga spoznavamo po njegovih dejavnostih in učinkih, ga lahko imenujemo na osnovih le-teh, kakor je bilo že rečeno (a. 1). Zato označuje ime Bog dejavnost glede na to, na osnovi česar je oblikovano, da bi imelo pomen. To ime pa je oblikovano na osnovi vsesplošne previdnosti: vsi, ki govorijo o Bogu, želijo s tem označiti tistega, ki izvaja vsesplošno previdnost nad stvarmi. Zato pravi sv. Dionizij (De div. nom., XII, 2)[4], da je »božanstvo tisto, ki vse vidi po popolni previdnosti in dobroti«. Iz te dejavnosti prevzeto ime Bog je postavljeno, da bi pomenilo Božjo naravo.
GLEDE PRVEGA ugovora je torej treba reči, da, kar je rekel sv. Damaščan, se nanaša na previdnost, na osnovi katere je oblikovano ime Bog, da bi imelo pomen.
GLEDE DRUGEGA ugovora pa je treba reči, da kakor lahko spoznavamo naravo neke stvari na osnovi njenih lastnosti in učinkov, tako jo lahko izražamo tudi z imenom. Zato ker lahko spoznamo naravo kamna v sebi, izhajajoč iz njegovih lastnosti in ker torej vemo, kaj je kamen, pomeni ime kamen samo naravo kamna, kakršna je v sebi: pomeni namreč definicijo kamna, po kateri vemo, kaj je kamen. Pojem namreč, ki ga izraža ime, je definicija, kakor pravi Aristotel (Metaph., IV, 3)[5]. Toda iz Božjih učinkov ne moremo spoznati, kaj je Božja narava v sebi (tj., da bi vedeli o njej kaj je), pač pa na način presežnosti, vzročnosti in zanikanja, kakor je bilo že rečeno (q. 12, a. 12). Tako pa ime Bog pomeni Božjo naravo. To ime je namreč postavljeno, da bi pomenilo nekaj, kar obstaja nad vsem, kar je počelo vsega in kar se od vsega razlikuje. To namreč želimo izraziti, ko imenujemo Boga.
© 2023, Ivo Kerže, Vse pravice pridržane.
[1] PG 94, 835.
[2] PG 94, 836.
[3] Prim. op. k a. 2, ad 2.
[4] PG 3, 969.
[5] Bk 1012 a 23.