Ali se imena, ki vključujejo odnos do ustvarjenih bitij, izrekajo o Bogu, od kadar je čas?
(Q. 34, a. 3, ad 2; In Sent., lib. I, dist. xxx, a. 1; dist. xxxvii, q. 2, a. 3)
ZDI SE, da se imena, ki vključujejo odnos do ustvarjenih bitij, ne izrekajo o Bogu, od kadar je čas, saj:
1. Splošno priznano je, da taka imena izražajo Božjo podstat. Zato tudi sv. Ambrozij pravi (De fide, I, 1)[1], da ime Gospod je ime moči, ki je Božja podstat; in da ime
Stvarnik pomeni Božjo dejavnost, ki je njegovo bistvo. Vendar Božja podstat ni časovna, temveč večna. Zato se ta imena ne izrekajo o Bogu, od kadar je čas, pač pa od večnosti.
2. Čemurkoli se nekaj pripeti v času, lahko rečemo, da je narejeno: kar je namreč določen čas belo, je postalo belo. Toda k Bogu ne sodi, da je narejen. Torej se Bogu ničesar ne pripisuje, od kadar je čas.
3. Če bi se določena imena izrekala o Bogu, od kadar je čas, ker vključujejo odnos do ustvarjenih bitij, bi isto veljalo za vse, kar vključuje odnos do ustvarjenih bitij. Toda določena imena, ki vključujejo odnos do ustvarjenih bitij, se izrekajo o Bogu od večnosti: od večnosti je namreč poznal ustvarjena bitja in jih ljubil, kakor je zapisano v Jer 31, 3: »Z večno ljubeznijo te ljubim«. Torej tudi druga Božja imena, ki izražajo odnos do ustvarjenih bitij, kot npr. Gospod in Stvarnik, se izrekajo o Bogu od večnosti.
4. Ta imena izražajo odnos. Zato sledi, da je ta odnos ali nekaj v Bogu ali nekaj le v ustvarjenem bitju. Toda ne more biti le nekaj v ustvarjenem bitju, saj bi tako Boga imenovali Gospod na osnovi nasprotne strani odnosa, ki je v ustvarjenih bitjih; vendar ničesar ne imenujemo po nasprotju. Preostane torej le to, da je ta odnos nekaj v Bogu. Vendar v Bogu ni nič vezano na čas, saj je sam nad časom. Zato se zdi, da se taka imena ne izrekajo o Bogu, od kadar je čas.
5. Glede na odnos izrekamo nekaj le odnosno, tj. glede na določen ozir: npr. z ozirom na gospostvo je nekdo gospod, z ozirom na belino je nekaj belo. Če torej odnos gospostva ni stvarno v Bogu, pač pa le z ozirom na nekaj, bi sledilo, da Bog ni stvarno Gospod: kar je pa zmotno.
6. Pri tem, kar je odnosno in kar ni po naravi hkratno, lahko obstaja eno, ne da bi drugo obstajalo: kakor lahko obstaja, kar je spoznavno, ne da bi obstajalo spoznanje, kakor pravi Aristotel (Cat. V)[2]. Toda odnosne resničnosti, ki se izrekajo o Bogu in ustvarjenih bitjih, niso po naravi hkratne. Torej je možno reči kaj o odnosu Boga do ustvarjenega bitja, tudi če slednje ne obstaja. Zato pa se taka imena, kot so Gospod in Stvarnik, izrekajo o Bogu od večnosti in ne, od kar je čas.
TODA PROTI temu pravi sv. Avguštin (De Trin., V, 16)[3], da odnosno poimenovanje Gospod velja za Boga, od kar je čas.
ODGOVARJAM, da določena imena, ki vključujejo odnos do ustvarjenih bitij, se izrekajo o Bogu, od kar je čas in ne od večnosti.
Da bi postalo to očitno, je treba vedeti, da so nekateri[4] trdili, da odnos ne sodi med naravne resničnosti, pač pa le med pojmovne. Zmotnost tega stališča se kaže v tem, da so same stvari usmerjene druga na drugo in imajo medsebojna zadržanja. Treba pa je vedeti, da ima odnos, ki zahteva dvoje skrajnosti, lahko tri vrste razmerja do naravnih in pojmovnih resničnosti. Včasih je z obeh strani zgolj pojmoven: npr. ko je namreč usmerjenost ali zadržanje med dvojim lahko le po dojetju razuma, kakor tedaj, ko pravimo, da je nekaj istovetno sebi. Razum namreč lahko, ko dvakrat dojame nekaj enega, obravnava to eno kot dvoje; tako pa dojame nekakšno usmerjenost tega enega nase. Podobno je z vsemi odnosi med bitjem in nebitjem, ki jih oblikuje razum: tam dojame nebitje kot nekakšno skrajnost. Podobno je z vsemi odnosi, ki sledijo iz deja razuma, kot so rod, vrsta ipd.
Nekateri odnosi pa so naravne resničnosti glede na obe skrajnosti: ko namreč zadržanje med dvojim sodi k obojemu po nečem stvarnem. To velja za vse odnose, ki sledijo iz kvantitete, kakor veliko in malo, dvojno in polovično ipd.: kvantiteta je namreč v obeh skrajnostih. Podobno je z odnosi, ki izhajajo iz dejavnosti in trpnosti, kakor gibajoče in gibljivo, oče in sin ipd.
Včasih pa je odnos v eni od skrajnosti naravna resničnost, v drugi pa zgolj pojmovna. To se dogaja tedaj, ko skrajnosti nista istega reda. Kakor se čut in spoznanje nanašata na čutno in spoznavno, pa vendar sta, čeprav sodita med resničnosti, ki obstajajo po naravni biti, izven reda čutnega in spoznavnega: tako je v spoznanju in čutu nekakšen stvarni odnos, po katerem sta usmerjena, da spoznata ali čutita stvar. Vendar omenjene stvari so izven tega reda, če jih obravnavamo same po sebi. Zato pa v njih ni stvarnega odnosa k spoznanju in čutu, pač pa le pojmoven, ker jih um dojame kot skrajnosti odnosa spoznavanja in čutenja. Zato Aristotel pravi (Metaph., IV, 15)[5], da niso odnosne, ker bi se nanašale na drugo, pač pa zato, ker se drugo nanaša na njih. Kakor se reče o stebru, da je desen le zato, ker se nahaja desno od živali: zato pa tak odnos ni stvarno v stebru, pač pa v živali.
Ker pa se Bog nahaja izven celotnega reda ustvarjenega in so vsa ustvarjena bitja usmerjena nanj in ne obratno, je očitno, da se ustvarjena bitja stvarno nanašajo na Boga; v Bogu pa ni stvarnega odnosa njega do ustvarjenih bitij, pač pa le pojmoven, v kolikor se ustvarjena bitja nanašajo nanj. Tako nič ne preprečuje, da imena, ki vključujejo odnos do ustvarjenih bitij, izrekamo o Bogu, od kar je čas: pa ne zaradi kakšne spremembe v njem, pač pa zaradi spremembe v ustvarjenem bitju; kakor postane steber desen, glede na žival, pa ne zato, ker bi se spremenil, pač pa zato, ker se je premaknila žival.
GLEDE PRVEGA ugovora je zato treba reči, da so nekatera odnosna imena postavljena, da bi pomenila odnosna zadržanja, kakor gospodar, hlapec, oče, sin ipd.: o takih imenih pravimo, da so odnosna po biti. Nekatera pa so postavljena, da bi pomenila resničnosti, ki sledijo iz določenih zadržanj, kakor gibajoče in gibano, voditelj in vódeni ipd.: tem se reče, da so odnosna po izrekanju. Tako je treba to razliko upoštevati tudi glede Božjih imen. Nekatera namreč pomenijo samo zadržanje do ustvarjenih bitij, kakor Gospod. Tako ne izražajo neposredno Božje podstati, pač pa posredno, ker jo predpostavljajo: kakor gospostvo predpostavlja moč, ki je Božja podstat. Nekatera pa pomenijo neposredno Božje bistvo in le drugotno pomenijo zadržanje: kakor Odrešenik, Stvarnik ipd., ki pomenijo Božje dejanje, ki je njegovo bistvo. Obe vrsti imen se izrekata o Bogu, od kadar je čas, v kolikor vključujejo zadržanje, bodisi prvenstveno bodisi drugotno: ne pa v kolikor pomenijo bistvo, bodisi neposredno bodisi posredno.
GLEDE DRUGEGA ugovora je treba reči, da kakor so odnosi, ki se o Bogu izrekajo, od kadar je čas, v njem le pojmovno, tako se postajanje ali narejenost izrekata o Bogu le pojmovno, ne da bi v njem nastopila kakršnakoli sprememba: kot tam, kjer je zapisano »Gospod, postal si nam pribežališče« (Ps 89, 1).
GLEDE TRETJEGA ugovora je treba reči, da je dejavnost uma in volje v delujočem: zato imena, ki označujejo odnose, ki sledijo iz dejavnosti uma in volje, se izrekajo o Bogu od večnosti. Tiste pa, ki sledijo iz dejavnosti, ki izhajajo, po umevanju, k zunanjim učinkom, se izrekajo o Bogu, od kar je čas, kakor Odrešenik, Stvarnik ipd.
GLEDE ČETRTEGA ugovora je treba reči, da odnosi izraženi po teh imenih, ki se izrekajo o Bogu, od kar je čas, so v Bogu le pojmovno: nasprotni odnosi pa so v ustvarjenih bitjih na stvaren način. Tudi ni neustrezno, da se Boga poimenuje po odnosih, ki stvarno obstajajo v stvari: tj. tako, da z našim umom sodojamemo nasprotne odnose v Bogu. Tako se lahko reče, da je Bog v odnosu do ustvarjenega bitja, ker se ustvarjeno bitje nanaša nanj: kakor pravi Aristotel (Metaph. V, 4)[6], ki označuje spoznavno za odnosno, ker se spoznanje nanaša nanj.
GLEDE PETEGA ugovora je treba reči, da po tistem oziru se Bog nanaša na ustvarjeno bitje, po katerem se ustvarjeno bitje nanaša nanj; ker je odnos podrejenosti stvarno v ustvarjenem bitju, sledi, da Bog ni zgolj pojmovno Gospod, pač pa stvarno. Na ta način pravimo, da je Gospod, ker mu je ustvarjeno bitje podrejeno.
GLEDE ŠESTEGA ugovora je treba reči, da pri spoznavanju, ali so odnosne resničnosti hkratne po naravi ali ne, ni treba upoštevati red stvari, ki jih označujemo z odnosi, pač pa pomen samih odnosov. Če eden v svojem pojmu vključuje drugega in obratno, sta hkratna po naravi: kakor dvojno in polovično, oče in sin ipd. Če pa eden v svojem pojmu vključuje drugega in ne obratno, potem nista po naravi hkratna. Tak pa je odnos med spoznanjem in tem, kar je spoznavno. Spoznavno namreč izrekamo po možnosti; spoznanje pa po zadržanju ali po deju. Spoznavno je zato po svojem pomenu pred spoznanjem. Toda če vzamemo spoznavno v pomenu deja, potem je hkraten s spoznanjem v pomenu deja: spoznano je namreč lahko le predmet spoznanja. Čeprav je torej Bog pred ustvarjenimi bitji, ker v pomenu Gospoda je vsebovano, da ima hlapca, sta ta dva odnosa, Gospod in hlapec, hkratna po naravi. Zato Bog ni bil Gospod, dokler ni imel sebi podrejenega ustvarjenega bitja.
© 2023, Ivo Kerže, Vse pravice pridržane.
[1] PL 16, 553.
[2] Bk 7 b 30.
[3] PL 42, 922.
[4] Neimenovani avtorji v: Averroes, In Metaph., lib. XII, comm. 19 (VIII, 306 B). V De pot., q. 8, a. 2 pravi: »oportet hoc etiam Porretanos dicere«.
[5] Bk 1021 a 29.
[6] Bk 1021 a 30.