Ali je ime Bog priobčljivo?
ZDI SE, da je ime Bog priobčljivo ime, saj:
1. Čemurkoli pripišemo to, kar je označeno z imenom, pripišemo tudi ime. Toda ime Bog, kakor je bilo rečeno (a. 8), označuje Božjo naravo, ki jo lahko pripišemo drugim bitjem, kakor je rečeno v 2 Pt 1, 4: »velike in dragocene obljube nam je dal, da bi po njih postali deležni Božje narave«. Torej je ime Bog priobčljivo.
2. Le lastna imena niso priobčljiva. Vendar Bog ni lastno ime, pač pa obči naziv, kakor izhaja iz tega, da se uporablja v množini: npr. v Ps 81, 6: »Jaz sem rekel: bogovi ste«. Torej je ime Bog priobčljivo.
3. Ime Bog izvira iz dejavnosti, kakor je bilo rečeno (a. 8). Ampak druga imena, ki so oblikovana za Boga iz dejavnosti ali učinkov so priobčljiva, kakor npr. dober ali moder. Torej je ime Bog priobčljivo.
TODA PROTI temu piše v Mdr 14, 21, da »so dali lesu in kamenju nepriobčljivo ime«; pri čemer je govor o imenu božanstva. Torej ime Bog ni priobčljivo.
ODGOVARJAM, da je lahko ime priobčljivo na dva načina: v pravem pomenu in po podobnosti. V pravem pomenu je priobčljivo, kar je možno po celotnem pomenu imena priobčiti mnogim. Po podobnosti pa je priobčljivo, kar je priobčljivo po nečem, kar je vsebovano v pomenu imena. Ime lev je v pravem pomenu priobčljivo vsem tistim, v katerih je najti naravo, ki jo pomeni ime lev; po podobnosti pa je priobčljivo tistim, ki deležjo na nečem levjem, kakor npr. na drznosti in pogumu, in jim zato metaforično rečemo, da so levi.
Da bi vedeli, katera imena so priobčljiva v pravem pomenu, je treba upoštevati, da je vsak lik, ki obstaja v posamezni podlagi, po kateri je oposameznjen, skupen mnogim, bodisi stvarno bodisi pojmovno: tako je človeška narava skupna mnogim tako stvarno kot pojmovno, narava sonca pa je ni stvarno skupna mnogim, pač pa le pojmovno; lahko si namreč mislimo, da bi sonce obstajalo v več podlagah. Tako je tudi, ker naš um umeva naravo sleherne vrste po abstrakciji iz tega, kar je posamezno: zato pa nahajanje v enem ali v več posameznih podlagah ni zajeto v pojmu, ki ga imamo o naravi vrste: posledično ni v nasprotju s pojmom narave vrste, če menimo, da obstaja v več podlagah. Posamezno kot posamezno pa se loči od vsega ostalega. Zato je vsako ime, ki je postavljeno, da bi pomenilo nekaj posameznega, nepriobčljivo tako v stvarnem kot v pojmovnem smislu: ni namreč mogoče, da bi v dojetje padlo mnoštvo takih posameznih bitij. Torej nobeno ime, ki pomeni nekaj posameznega, ni v pravem pomenu priobčljivo mnogim, pač pa le po podobnosti; tako bi lahko nekomu rekli Ahil, ker ima kakšno od Ahilovih lastnosti, npr. pogum.
Če bi like, ki niso oposameznjeni po podlagi, pač pa po sebi (ker so samostojno obstoječi liki),[1] umevali tako, kakor so v sebi, bi bili nepriobčljivi niti stvarnoniti pojmovno, razen po podobnosti, kot je bilo rečeno o posameznikih. Ker pa samostojno obstoječih nesestavljenih likov ne moremo umevati takšnih, kakršni so, pač pa jih umevamo na način bitij, ki so sestavljena iz lika in tvari, sledi, kakor je bilo že rečeno (a. 1, ad 2), da jim dajemo konkretna imena, ki pomenijo naravo v določeni podlagi. Torej, kar zadeva značaj imen, velja isti razmislek o imenih, ki jih postavljamo, da bi pomenila narave sestavljenih stvari, kakor o imenih, ki jih postavljamo, da bi pomenila nesestavljene samostojno obstoječe narave.
Zato ker je, kakor je bilo rečeno (a. 8), ime Bog postavljeno, da bi pomenilo Božjo naravo, in ker Božje narave, kakor je bilo že dokazano (q. 11, a. 3), ni možno pomnožiti, sledi, da je ime Bog stvarno nepriobčljivo, je pa priobčljivo v okviru mnenja, ki je podobno mnenju, da je ime sonce priobčljivo, ker bi nekateri menili, da obstaja več sonc. V skladu s tem piše v Gal 4, 8: »služli ste bogovom, ki to po naravi niso«: razlaga se glasi: »ki niso bogovi po naravi, pač pa po mnenju ljudi«. Kljub temu pa je ime Bog priobčljivo, vendar ne po celotnem pomenu, pač pa po nečem v njem, tj. po podobnosti: tako se lahko reče bogovi tistim, ki deležijo na nečem božanskem po podobnosti; v tem pomenu je zapisano: »Jaz sem rekel: bogovi ste« (Ps 81, 6).
Če bi pa bilo kakšno ime postavljeno, da ne bi pomenilo Boga v pomenu narave, pač pa v pomenu podlage, kar bi ga označevalo kot tole, bi tako ime bilo povsem nepriobčljivo: tak je morda Tetragram pri Hebrejcih.[2] Kar bi bilo podobno kot če bi postavili ime Sonce kot označevalec za to posamezno bitje.
GLEDE PRVEGA ugovora je torej treba reči, da Božja narava ni priobčljiva, razen po podobnosti deleženja.
GLEDE DRUGEGA ugovora je treba reči, da je ime Bog občni in ne lastni naziv, ker pomeni Božjo naravo kot v tistem, ki jo ima; čeprav stvarno vzeto ni Bog niti splošen niti posamezen. Imena namreč ne sledijo načinu biti, ki je v stvareh, pač pa načinu biti, po katerem so v našem spoznanju. Kljub temu je stvarno vzeto nepriobčljiv, tako kot je bilo rečeno (c) o imenu sonce.
GLEDE TRETJEGA ugovora pa je treba reči, da imena, kot so dober, moder in podobna, so postavljena na osnovi popolnosti, ki izhajajo iz Boga v ustvarjena bitja: niso pa postavljena, da bi pomenila Božjo naravo, pač pa da bi pomenila te popolnosti v brezpogojnem smislu. Zato pa so tudi stvarno priobčljiva mnogim. Ime Bog pa je postavljeno na osnovi dejavnosti, ki je lastna le Bogu in ki jo stalno izkušamo, da bi pomenilo Božjo naravo.
© 2023, Ivo Kerže, Vse pravice pridržane.
[1] Kot so to angeli ali človeške duše po smrti.
[2] To predstavlja svojevrsten problem za prakso pisanja imena Bog in pridevnika Božji (v svojilnem pomenu) z veliko začetnico, kar izvira iz Levčevega pravopisa (1899, § 574), v katerem je zatrjeno, da je Bog (v pomenu pravega Boga) lastno ime (čeprav Levec piše pridevnik božji z malo začetnico) in se je zlasti afirmirala s Slovenskim standardnim prevodom Svetega pisma (1996, prim. Ljubljana 2001, str. 19). Tudi v tem prevodu Sume sledim tej praksi. V okviru tega Tomaževega razmisleka se torej postavlja vprašanje, zakaj sv. Tomaž piše (tudi v originalu) ime Bog z veliko začetnico. Razlog očitno ni v tem, ker bi to bilo lastno ime, pač pa, najbrž, da bi ga tako razlikovali od lažnih bogov drugih religij. Pridevnik božji v svojilnem pomenu pa sv. Tomaž sploh ne piše, ker ga v latinščini ni: latinščina to izraža z rodilnikom (Dei). Uporablja pa pridevnik divinus v pomenu božji/božanski, ki pa ima bolj lastnostni pomen.