Ali dosežemo po milosti višje spoznanje Boga, kot ga dosežemo po naravnem razumu?
ZDI SE, da po milosti ne dosežemo višjega spoznanja Boga, kot ga dosežemo po naravnem razumu, saj:
1. Pravi sv. Dionizij (De myst. theol. I, 3)[1], da se tisti, ki se bolje združi z Bogom v tem življenju, združi z njim kot nečim povsem nepoznanim: kar trdi celo za Mojzesa, ki je dosegel popolnost tudi na ravni spoznanja po milosti. Toda združiti se z Bogom, ne da bi vedeli kaj on je, se lahko zgodi tudi po naravnem razumu. Torej Boga po milosti ne spoznavamo polneje kot po naravnem razumu.
2. Po naravnem razumu ne moremo dospeti do spoznanja Božjih resničnosti drugače kot s pomočjo čutnih predstav: isto velja tudi za spoznanje po milosti. Pravi namreč sv. Dionizij (De cael. hier. I, 2)[2], da »Božji žarek ne more svetiti na nas drugače kot skoz raznolikost svetih tančic«. Torej po milosti polneje spoznavamo Boga, kot po naravnem razumu.
3. Naš um pristane na Boga po milosti vere. Vendar ne zdi se, da bi vera bila spoznanje: pravi namreč sv. Gregor (In Evang. II, 26)[3], da to, česar se ne vidi »je predmet vere in ne spoznanja«. Torej po milosti ne pridobimo odličnejšega spoznanja Boga.
TODA PROTI temu pravi sv. Pavel (1 Kor 2, 10): »to nam je Bog razodel po Svetem Duhu«, in sicer to, česar (2, 8) »ni spoznal noben mogočnik sveta«, tj. noben filozof, kot se glasi razlaga.[4]
ODGOVARJAM, da po milosti dosežemo popolnejše spoznanje Boga kot pa po naravnem razumu. Razlogi so sledeči. Spoznanje, ki ga imamo po naravnem razumu, zahteva namreč dvoje: čutne predstave, ki jih prejemamo iz čutnih stvari, in naravno luč uma, s čigar močjo abstrahiramo umske pojme iz njih. Glede obojega pa razodetje milosti pomaga človeškemu spoznanju. Naravno luč uma namreč okrepi vlitje zastonjske luči. Bog lahko oblikuje tudi čutne predstave v človekovi domišljiji tako, da bolj izražajo Božje resničnosti, kot pa tiste, ki jih naravno prejemamo od čutnih stvari. Poleg tega lahko Bog oblikuje celo nekatere čutne stvari, kakor npr. glasove, da izrazijo nekaj Božjega. Kakor so pri Jezusovem krstu videli Svetega Duha v podobi goloba in so zaslišali Očetov glas, ki je dejal: »To je moj ljubljeni Sin« (Mt 3, 17).
GLEDE PRVEGA ugovora je treba torej reči, da čeprav po razodetju milosti ne spoznamo kaj je Bog in se tako z njim združujemo kot z nečim neznanim, ga vendar toliko popolneje poznamo, ker nam razodetje kaže v večjem številu njegove popolnejše učinke; in ker mu po Božjem razodetju pripisujemo, kar po naravnem razumu ne bi mogli spoznati, npr. da je troedin.
GLEDE DRUGEGA ugovora je treba reči, da iz čutnih predstav, bodisi če jih prejemamo po naravnem redu bodisi če nam jih Bog oblikuje v domišljiji, toliko odličnejše umno spoznanje izhaja, kolikor močnejša je v človeku umska luč. Tako po razodetju prejmemo iz čutnih predstav polnejše spoznanje zaradi vlitja Božje luči.
GLEDE TRETJEGA ugovora je treba reči, da je vera nekakšno spoznanje, ker je um po njej določen, da pristane na spoznaven predmet. Vendar ta določenost k nečemu enemu ne izhaja iz zrenja verujočega, pač pa iz zrenja tistega, v katerega verujemo. Ker torej zrenje izostaja, ne dosega ravni spoznanja, ki je lastna znanosti: znanost namreč določa um k enemu po zrenju in po umskem uvidu v prva načela.
© 2023, Ivo Kerže, Vse pravice pridržane.
[1] PG 3, 1001.
[2] PG 3, 121.
[3] PL 76, 1202.
[4] Glossa interl., super I Cor. 2 (VI, 36r).