10. ČLEN
Ali tisti, ki zrejo Božje bistvo, zrejo hkrati vse, kar zrejo v njem?
(q. 58, a. 2; In Sent., lib. II, dist. iii, q. 3, a. 4; lib. III, dist. xiv, a. 2, qa 4; De ver., q. 8, a. 14; Quodl. VII, q. 1, a. 2; S. c. G., lib. III, cap. 60)
ZDI SE, da tisti, ki zrejo Božje bistvo, ne zrejo hkrati vsega, kar zrejo v njem, saj:
1. Po Aristotelu (Top., II, 10)[1] se lahko zgodi, da vemo veliko stvari, ne moremo pa umevati več kot ene naenkrat. Kar zremo v Bogu, namreč umevamo, saj Boga zremo z umom. Torej se ne more zgoditi, da bi tisti, ki zrejo Boga, hkrati zrli mnogo stvari v njem.
2. Sv. Avguštin pravi (De Gen. ad litt., VIII, 20)[2], da »Bog giblje ustvarjeno duhovno bitje po času«, in sicer glede umevanja in čustvovanja. Toda ustvarjeno duhovno bitje je angel, ki zre Boga. Torej tisti, ki zrejo Boga, zaporedoma umevajo in čustvujejo: čas namreč vključuje zaporednost.
TODA PROTI temu velja, kar pravi sv. Avguštin (De Trin., XV, 16)[3]: »Naša razmišljanja se ne bodo spreminjala tako, da bi prehajala iz enega predmeta na drugega, pač pa bomo motrili vse naše znanje hkrati in ne enem samem zoru«.
ODGOVARJAM, da tega, kar bomo zrli v Besedi, ne bomo zrli zaporedoma, pač pa hkrati. Da bi nam to postalo jasno moramo upoštevati, da v toliko ne moremo umevati mnogo stvari hkrati, v kolikor jih umevamo po različnih spoznavnih likih; različni spoznavni liki namreč ne morejo hkrati dejansko oblikovati uma, da bi po njih umeval, saj tudi ni mogoče, da bi bilo telo hkrati oblikovano po različnih oblikah. Zato pa se tudi dogaja, da tedaj ko lahko več stvari spoznamo z enim samim spoznavnim likom, jih spoznavamo hkrati; če namreč umevamo različne dele celote po svojih spoznavnih likih, jih spoznavamo zaporedoma in ne hkrati, če jih pa umevamo po spoznavnem liku celote, ki je en sam, jih spoznavamo hkrati. Vendar dokazano je bilo, da stvari, ki jih zremo v Bogu, ne zremo po njihovih posameznih podobnostih, pač pa po Božjem bistvu, ki je eno. Zato jih pa ne spoznavamo zaporedoma, temveč hkrati.
GLEDE PRVEGA ugovora je treba torej reči, da v toliko umevamo eno samo stvar, v kolikor jo umevamo po enem spoznavnem liku. Vendar če mnogo stvari umevamo po enem spoznavnem liku, jih umevamo hkrati: tako kot v spoznavnem liku človeka umevamo hkrati žival in umnost ter v spoznavnem liku hiše umevamo hkrati steno in streho.
GLEDE DRUGEGA ugovora pa je treba reči, da angeli, kar zadeva njihovo naravno spoznanje, v katerem spoznavajo stvari po vrojenih spoznavnih likih, ne spoznavajo vsega hkrati; v toliko se gibljejo v času glede umevanja. V kolikor pa zrejo stvari v Bogu, jih zrejo hkrati.
© 2023, Ivo Kerže, Vse pravice pridržane.
[1] Bk 114 b 34.
[2] PL 34, 388.
[3] PL 42, 1079.