9. ČLEN
Ali tisti, ki zrejo Božje bistvo, zrejo po podobnostih to, kar zrejo v Bogu?
(In Sent., lib. III, dist. xiv, a. 1, qae 4 et 5; De ver., q. 8, a. 5)
ZDI SE, da tisti, ki zrejo Božje bistvo, zrejo po podobnostih to, kar zrejo v Bogu:
1. Vsako spoznanje se dogaja po priličenju spoznavajočega spoznanemu: na ta način um v deju postane umevano v deju in čut v deju postane čuteno v deju, ker so oblikovani po podobnosti, kakor zenico oblikuje podobnost barve. Če torej um tistega, ki zre Boga, umeva v Bogu bistvo nekaterih ustvarjenih bitij, je nujno, da ga oblikujejo podobnosti teh bitij.
2. Kar smo svoj čas videli, ohranjamo v spominu. Toda sv. Pavel, ki je v zamaknjenju zrl Božje bistvo, kakor pravi sv. Avguštin (De Gen. ad litt., XII, 28)[1], se je potem, ko je nehal zreti Božje bistvo, spomnil marsičesa, kar je zrl v zamaknjenju: tako sam pravi, da »je slišal skrivnostne besede, ki jih človeku ni dovoljeno spregovoriti«. Očitno je torej, da nekatere podobnosti tistega, česar se je spomnil, so ostale v njegovem umu. Iz istega razloga, ko je dejansko zrl Božje bistvo, je moral prejeti določene podobnosti ali like tistega, kar je v njem zrl.
TODA PROTI temu velja, da po enem samem liku vidimo ogledalo in to, kar se v ogledalu kaže. Vendar vse bomo zrli v Bogu, kakor v nekakšnem umskem ogledalu. Če torej Boga ne bomo zrli po kakšni podobnosti, pač pa po bistvu, potem niti tega kar bomo zrli v njem, ne bomo zrli po podobnostih ali likih.
ODGOVARJAM, da tisti, ki zrejo Boga po bistvu, ne zrejo po kakšnih likih tega, kar v njem zrejo, pač pa po samem Božjem bistvu, ki je združeno z njihovim umom. Tako namreč spoznavamo stvari, da je podobnost stvari v spoznavajočem. Vendar to lahko pomeni dvoje. Bitja, ki so namreč podobna nečemu, so si podobna tudi med seboj, spoznavna zmožnost pa se lahko priliči predmetu spoznanja na dva načina. En način je ta, da se priliči po sebi, ko jo neposredno oblikuje podobnost predmeta: tedaj spoznava predmet po sebi. Drug način pa je, da jo oblikuje lik, ki je podoben predmetu: v tem pomenu ne pravimo, da spoznavamo stvar v sebi, pač pa v nečem njej podobnem. Drugačno je namreč spoznanje, če kdo spozna človeka samega ali pa če ga spozna po sliki. Tako torej spoznavati stvari po podobnostih, ki obstajajo v spoznavajočem, pomeni spoznavati stvari v njih samih, tj. v njihovih naravah: spoznavati jih glede na to, kako njihove podobnosti predobstajajo v Bogu, pa pomeni zreti jih v Bogu. Ti dve spoznanji se razlikujeta. Zato pa spoznanje, po katerem spoznavajo v Bogu druge stvari tisti, ki zrejo Božje bistvo, ne poteka po podobnosti, pač pa le po Božjem bistvu, ki je priobčeno umu, in po katerem slednji zre Boga.
GLEDE PRVEGA ugovora je torej treba reči, da um tistega, ki zre Boga, se priliči stvarem, ki jih zre v Bogu, ker je združen z Božjim bistvom, v katerem predobstajajo podobnosti vseh stvari.
GLEDE DRUGEGA ugovora pa je treba reči, da obstajajo spoznavne zmožnosti, ki lahko iz izhodiščno pojmovanih likov oblikujejo nadaljnje like. Tako lahko domišljija iz izhodiščno pojmovanih likov gore in zlata, oblikuje lik zlate gore: um pa lahko iz izhodiščno pojmovanih likov rodu in razlike oblikuje pojem vrste. Podobno lahko v nas oblikujemo iz podobnosti slike podobnost tega, kar je na sliki. Tako pa lahko sv. Pavel ali kdorkoli drug, ki zre Boga, v sebi oblikuje na osnovi zrenja Božjega bistva podobnosti stvari, ki jih je zrl v Božjem bistvu: te pa so ostale v sv. Pavlu tudi potem, ko je nehal zreti Božje bistvo. Tako zrenje, po katerem zremo na ta način pojmljene stvari, se razlikuje od zrenja, po katerem zremo stvari v Bogu.
© 2023, Ivo Kerže, Vse pravice pridržane.
[1] PL 34, 478.