8. ČLEN
Ali tisti, ki zrejo Boga po bistvu, zrejo v njem vse?
(q. 57, a. 5; q. 106, a. 1, ad 1; III, q. 10, a. 2; In Sent., lib. II, dist. xi, q. 2, a. 1 et 2; lib. III, dist. xiv, a. 2, qa 2; lib. IV, dist. xlv, q. 3, a. 1; dist. xlix, q. 2, a. 5; De ver., q. 8, a. 4; q. 20, a. 4 et 5; S. c. G., lib. III, cap. 56 et 59)
ZDI SE, da tisti, ki zrejo Boga po bistvu, zrejo v njem vse, saj:
1. Sv. Gregor pravi (Dial., IV, 33)[1]: »Česa naj ne vidijo tisti, ki vidijo tistega, ki vidi vse?«. Toda Bog vse vidi. Torej tisti, ki zrejo Boga, zrejo vse.
2. Kdorkoli vidi ogledalo, vidi v njem to, kar se v ogledalu odseva. Toda vse, kar je ali bi lahko bilo, se odseva v Bogu kot v nekakšnem ogledalu: on namreč vse spoznava v sebi. Kdor torej zre Boga zre v njem vse, kar je in kar bi lahko bilo.
3. Kdor spoznava, kar je več, lahko spoznava tudi, kar je manj, kot pravi Aristotel (Eth. nich., III, 4)[2]. Toda vse, kar Bog naredi ali lahko naredi, je manj od njegovega bistva. Torej kdorkoli spoznava Boga, lahko spoznava vse, kar je Bog naredil ali bi lahko naredil.
4. Razumno ustvarjeno bitje po svoji naravi želi vse spoznati. Če bi torej ob zrenju Boga ne spoznalo vsega, bi se njegova naravna želja ne potešila: zato pa ob zrenju Boga ne bi bilo blaženo. Kar ne drži. Torej, ko zre Boga, vse spoznava.
TODA PROTI temu velja, da angeli zrejo Boga po bistvu, pa kljub temu ne vedo vsega. Kakor namreč pravi sv. Dionizij (De cael. hier., VII, 3)[3], višji angeli očiščujejo nižje nevédenja. Poleg tega sami ne poznajo prihodnjih prigodnih dogodkov in misli srca: te pozna samo Bog. Torej ne drži, da kdor zre Božje bistvo, zre vse.
ODGOVARJAM, da tedaj, ko ustvarjeni um zre Božje bistvo, ne uzre v njem vsega, kar je Bog naredil ali bi lahko naredil. Očitno je namreč, da tako uzremo nekaj v Bogu, kakor je v njem. Vse, kar ni Bog, pa je v Bogu kot je učinek v svojem vzroku. Vendar očitno je, da kolikor popolneje zremo vzrok, toliko več učinkov lahko uzremo v njem. Kdor ima privzdignjen um, lahko takoj, ko mu je predstavljeno dokazovalno načelo, pridobi spoznanje o mnogih zaključkih, ki sledijo iz njega; ni pa tako s tistim, ki ima šibkejši um, saj mu je treba razložiti vsak zaključek posebej. Um, ki lahko spozna v vzroku vse njegove učinke in vse pojme učinkov, pa je tisti um, ki popolnoma zapopade vzrok. Vendar noben ustvarjeni um ne more Boga popolnoma zapopasti, kot je bilo že dokazano (a. 7). Noben ustvarjeni um torej, ko uzre Boga, ne more v njem uzreti vse, kar je ali bi lahko naredil: saj bi to pomenilo zapopasti vso njegovo moč. Vendar kolikor um popolneje zre Boga, toliko več stvari spoznava, ki jih je ali bi jih lahko Bog naredil.[4]
GLEDE PRVEGA ugovora je torej treba reči, da sv. Gregor govori o zadostnosti predmeta, tj. Boga, ki v sebi na zadosten način vse vsebuje in izpeljuje. Ne govori o tem, da kdorkoli Boga zre, vse spoznava, saj ga ne zapopada popolnoma.
GLEDE DRUGEGA ugovora je treba reči, da ni nujno, da tisti, ki gleda ogledalo, vidi vse v njem, razen če ga z vidom popolnoma zapopada.
GLEDE TRETJEGA ugovora je treba reči, čeprav je res, da je večja stvar zreti Boga kot vse ostalo, je tudi večja stvar zreti Boga tako, da se v njem vse spoznava, kakor pa ga tako zreti, da se v njem ne zre vsega, pač pa več ali manj stvari. Bilo je namreč že dokazano (c), da je količina spoznanih stvari v Bogu odvisna od tega, ali ga zremo bolj ali manj popolno.
GLEDE ČETRTEGA ugovora pa je treba reči, da naravna želja razumnega ustvarjenega bitja je usmerjena k spoznanju vsega onega, kar sodi k popolnosti uma; k temu pa sodijo rodovi in vrste stvari ter njihovi pojmi, ki jih bo zrl, kdor bo zrl Božje bistvo. Toda spoznanje posameznikov z njihovimi mislimi in dejanji, ne sodi k popolnosti ustvarjenega uma, niti k temu um po naravi ne stremi: isto velja za to, kar ne obstaja, pač pa bi lahko Bog naredil. Pa čeprav bi zrli le Boga, ki je vir in počelo vse biti in resnice, bi to tako potešilo naravno željo po spoznanju, da bi po ničemer drugem ne hrepenela in bi bila blažena. Zato pa sv. Avguštin pravi (Conf., V, 4)[5]: »Nesrečen človek, ki vse to (tj. ustvarjena bitja) pozna, tebe pa ne pozna; blažen pa tisti, ki te pozna, čeprav vsega drugega ne pozna. Kdor namreč tebe in ono pozna, ni zaradi onega blaženejši, pač pa je blažen le zaradi tebe«.
© 2023, Ivo Kerže, Vse pravice pridržane.
[1] PL 77, 376.
[2] Bk 429 b 3.
[3] PG 3, 208.
[4] Prim. op. h q. 12, a. 7, ad 2.
[5] PL 32, 708.