7. ČLEN
Ali tisti, ki zrejo Božje bistvo, ga tudi zapopadejo?
(I-II, q. 4, a. 3, c; ad 1; III, q. 7, a. 10, ad 3; q. 10, a. 1; In Sent., lib. I, dist. i, q. 1, a. 1, c; lib. III, dist. xiv, q. 2, a. 1; dist. xxvii, q. 3, a. 2; lib. IV, dist. xlix, q. 2, a. 3; q. 4, a. 5, qa 3, c; De ver., q. 2, a. 2, ad 5 et 6; q. 8, a. 2 S. c. G., lib. III, cap. 58)
ZDI SE, da tisti, ki zrejo Božje bistvo, ga tudi zapopadejo,[1] saj:
1. Pravi apostol Pavel (Flp 3, 12): »trudim se, da bi to zapopadel«. Ni pa se trudil zaman, saj pravi v 1 Kor 9, 26: »jaz ne tečem kar na slepo«. Torej je zapopadel cilj in iz istega razloga še druge k temu vabi (prav tam, 24): »tako tecite, da ga boste zapopadli«.
2. Sv. Avguštin pravi (Epist. CXLVII, cap. 9)[2]: »nekaj je zapopadeno tedaj, ko je takó v celoti videno, da nič od njega ni zastrto zročemu«. Toda če zremo Boga po bistvu, ga zremo v celoti in nič od njega ni zastrto zročemu, saj je Bog nesestavljen. Torej, če ga kdo zre po bistvu, ga zapopade.
3. Če bi kdo rekel, da ga zremo v celoti, a ne celovito, ga je treba zavrniti takole: beseda celovito se nanaša ali na način zročega, ali na način zrte stvari. Toda tisti, ki zre Boga po bistvu, ga zre celovito, če je mišljen način zrte stvari: saj ga vidi takšnega, kakor je, kot je bilo že rečeno (a. 6, ad 1). Prav tako ga bo zrl celovito, če je mišljen način zročega: saj bo zrl Božje bistvo z vso zmožnostjo svojega uma. Kdorkoli torej zre Boga po bistvu, ga zre celovito in ga zato zapopade.
TODA PROTI temu piše v Jer 32, 18–19: »Najmočnejši, veliki in mogočni Gospod vojskinih trum je tvoje ime. Velik si v razsodbah in nezapopadljiv v svojih mislih«. Torej ga ni mogoče zapopasti.
ODGOVARJAM, da je nemogoče, da bi kakršenkoli ustvarjeni um zapopadel Boga, vendar »doseči kakorkoli Boga s svojim umom prinaša veliko blaženost«, kakor pravi sv. Avguštin (Serm. CXVII, cap. 3)[3].
Da bi bilo to razvidno je treba, vedeti, da to, kar zapopademo, spoznamo popolnoma. Popolnoma spoznamo pa, kar toliko spoznamo, kolikor je v njem, kaj za spoznati. Če bi torej to, kar je spoznavno po dokazu, sprejeli na osnovi mnenja, ki bi temeljilo na verjetnem razlogu, bi tega ne zapopadli. Npr.: če nekdo ve na osnovi dokaza, da ima trikotnik vsoto kotov enako dvema pravima, potem to zapopade; če pa to nekdo sprejme kot verjetno mnenje, zaradi tega, ker to trdijo učenjaki ali ker to trdi mnogo ljudi, bi tega ne zapopadel, ker bi ne dosegel popoln način spoznanja, po katerem je to spoznavno.
Noben ustvarjeni um ne more doseči popolnega načina spoznanja Božjega bistva, ki bi izčrpal vso spoznavnost tega bistva, kar je možno dokazati v sledečih korakih. Nekaj je spoznavno v toliko, v kolikor je bitje v deju.[4] Bog, čigar bit je neskončna, kot je bilo zgoraj dokazano (q. 7, a. 1), je neskončno spoznaven. Noben ustvarjeni um pa ne more Boga neskončno spoznati, pač pa v toliko Božje bistvo bolj ali manj popolno spoznava, kolikor večja ali manjša luč slave ga prešinja. Ker pa je luč slave, ki jo prejme kakršenkoli ustvarjeni um, tudi sama ustvarjena, ne more biti neskončna in torej ni mogoče, da bi kakršenkoli ustvarjeni um Boga neskončno spoznaval. Torej ni mogoče, da bi ga zapopadel.
GLEDE PRVEGA je torej treba reči, da ima zapopadenje dva pomena. Prvi, lastni in strogi pomen, po katerem je nekaj zajeto v tistem, ki zapopada. Na ta način Boga ne more zapopasti niti um niti nič drugega, saj je neskončen in nič končnega ga ne more vsebovati v smislu, da bi ga nekaj končnega neskončno vsebovalo tako, kot je sam neskončen. O tem pomenu tu razpravljamo o zapopadenju. – V drugem pomenu je zapopadenje mišljeno širše, v kolikor zapopadenje nasprotuje težnji. Kdor namreč doseže nekaj in to drži, pravimo, da to popade ali zapopade. V tem pomenu Boga zapopadajo blaženi, kakor je zapisano (Vp 3, 4): »prijela sem ga in ga nisem spustila«. V tem pomenu je treba razumeti navedene odlomke sv. Pavla. – Na ta način je zapopadenje eno izmed treh lastnosti (blažene) duše, in sicer tista, ki ustreza upanju, kakor zrenje ustreza veri in užitek ljubezni. Pri nas sicer ni tako, da vse kar zremo tudi držimo ali posedujemo, saj včasih zremo stvari na daljavo ali pa take, ki niso v naši moči. Niti ne uživamo ob vsem, kar imamo, bodisi zato, ker niso vir ugodja, bodisi, ker niso poslednji cilj naše želje, in je zato ne nasitijo in umirijo. Vendar blaženi imajo vse to troje v Bogu, saj ga zrejo; po zrenju ga ohranjajo sebi navzočega, saj je v njihovi moči, da ga vselej zrejo; ko pa ga tako držijo, ga uživajo kot poslednji cilj, ki nasiti njihovo željo.
GLEDE DRUGEGA ugovora je treba reči, da ne pravimo, da je Bog nezapopadljiv, ker bi v njem bilo nekaj, česar ne bi zrli, pač pa, ker ne bomo tega zrli tako, kot ga je po sebi možno zreti. Saj tudi, ko poznamo kakšen dokazljiv izrek le na osnovi verjetnega razloga, ni ničesar v njem, kar bi ne poznali: niti osebka, niti povedka, niti sestave obojega. Vendar vsega tega ne poznamo tako, kot je to po sebi možno spoznati.[5] Zato pa sv. Avguštin, ko definira zapopadenje, pravi »nekaj je zapopadeno tedaj, ko je takó v celoti videno, da nič od njega ni zastrto zročemu; ali takó, da so njegove meje zajete v zrenju«: tedaj so namreč meje nečesa zajete v zrenju, ko pridemo do konca v spoznanju tiste reči.
GLEDE TRETJEGA ugovora je treba reči, da beseda celovito izraža način predmeta, vendar ne tako, da ne bi bil celoten način predmeta zajet v spoznanju, pač pa da način predmeta ni način spoznanja. Kdor namreč zre Boga po bistvu, zre v njem, da neskončno obstaja in da je neskončno spoznaven, vendar ta neskončni način ne pripada zročemu, tj. da bi neskončno spoznaval: tako kot nekdo lahko po verjetnosti spozna, da je nek izrek dokazljiv, čeprav ga sam ne pozna po dokazu.
© 2023, Ivo Kerže, Vse pravice pridržane.
[1] Prevajam izraz comprehensio z zapopadenjem. Lahko bi ga prevedel tudi z dojetjem, doumetjem ipd., vendar bi se izgubil sopomen zaobseganja in doseganja, ki mislim, da je s pričujočo rešitvijo vsaj deloma ohranjen.
[2] PL 33, 606.
[3] PL 38, 663.
[4] Prim. op. h q. 5, a. 2, c.
[5] Tukaj pride sv. Tomaž najdlje v odgovoru na vprašanje, kako je lahko zrenje Božjega bistva iz strani blažene duše po eni strani povsem izpolnjujoče zanjo in to v nadnaravnem smislu (a. 1), po drugi strani pa, da to zrenje ostaja končno, kot je končna luč slave, saj je vendarle ustvarjena (a. 5). Blaženo zrenje je neskončno glede predmeta zrenja (saj je ta predmet neskončno Božje bistvo), ne pa glede načina zrenja (saj je ta način določen z ustvarjeno lučjo slave). Boga torej zremo kot »totum, sed non totaliter« (arg 3). Ničesar Božjega se ne bo izmikalo blaženemu zrenju, ne bo pa vsega tega mogel do konca razumeti, kot je to razvidno iz nazornega primera o spoznavanju geometrijskega izreka: učenec tam pozna izrek v celoti (denimo, da je to Pitagorov izrek: a2 + b2 = c2), toda za razliko od učitelja ga ne zna dokazati. Vendar tu še vedno ni jasno, ali bi lahko bil um povsem zadovoljen ob spoznanju izreka, če ne pozna dokaza izreka? Zato je verjetno treba ta primer izreka razumeti v luči naslednjega člena, kjer bo sv. Tomaž pojasnil, da se končnost blaženega zrenja nanaša na končno dojemanje dejanskih ali možnih učinkov Božjega bistva, ne pa toliko na bistvo samo. Tako razlaga ta člen tudi Garrigou-Lagrange: »Ainsi dit saint Thomas, Ia , q. XII, a. 7, un disciple peut saisir tout un principe (sujet, verbe, attribut) sans saisir aussi bien que son maître la portée de ce principe, et surtout sans l’atteindre totaliter, c’est-à-dire sans voir tout ce qu’il contient virtuellement.« (R. Garrigou-Lagrange, Synthèse thomiste, Desclée de Brouwer, Pariz 1947, str. 59 – podčrtava je moja).