6. ČLEN
Ali med tistimi, ki zrejo Božje bistvo, ga eden zre popolneje od drugega?
(q. 62, a. 9; III, q. 10, a. 4; In Sent., lib. IV, dist. xliv, q. 2, a. 4; S. c. G., lib. III, cap. 58)
ZDI SE, da med tistimi, ki zrejo Božje bistvo, ga eden ne zre popolneje od drugega, saj:
1. Zapisano je namreč v 1 Jn 3, 2: »videli ga bomo takšnega, kakor je«. Vendar on je le na en način. Torej ga bodo na en način vsi videli, ne pa eni popolneje in drugi manj popolno.
2. Sv. Avguštin pravi (Octog. trium quaest., q. 32)[1], da ene stvari ne more eden umeti bolje od drugega. Toda vsi, ki zrejo Boga po bistvu, umevajo Božje bistvo: Boga namreč zremo z umom in ne s čuti, kot je bilo že ugotovljeno (a. 3). Torej med tistimi, ki zrejo Božje bistvo, ga ne zre eden jasneje od drugega.
3. Zaradi dveh razlogov lahko nekdo zre nekaj jasneje od drugega: zaradi predmeta zrenja, ali zaradi zmožnosti zrenja tistega, ki zre. Zaradi predmeta je to tako, če je predmet popolneje sprejet v tistem, ki zre, tj. po popolnejši podobnosti. Vendar to v tem primeru ne pride v poštev: Bog namreč ni prisoten po kakšni podobnosti v umu tistega, ki zre, pač pa po svojem bistvu. Torej ostaja, da ga jasneje zre tisti, ki ima po naravi vzvišenejšo umsko zmožnost. Vendar to se ne zdi skladno, saj je blaženemu človeku obljubljeno, da bo enak angelom.
TODA PROTI temu velja, da večno življenje obstaja v zrenju Boga po besedi iz Jn 17, 3: »Večno življenje pa je v tem« itd. Če bi torej vsi na enak način zrli Boga, bi morali biti v večnem življenju vsi enaki. Vendar to nasprotuje sv. Pavlu, ki pravi (1 Kor 15, 41): »zvezda se od zvezde razlikuje po jasnosti«.
ODGOVARJAM, da med tistimi, ki zrejo Božje bistvo, ga eden zre popolneje od drugega. Temu pa ni tako, ker bi v enem bila kakšna popolnejša podobnost Boga kot v drugem: saj se to zrenje ne dogaja po nobeni podobnosti, kot je bilo že dokazano (a. 2). Temu je tako, ker ima um enega večjo zmožnost ali sposobnost zrenja Boga kot pa um drugega. Sposobnost zrenja Boga ne pripada ustvarjenemu umu po svoji naravi, pač pa po luči slave, ki postavlja um v stanje priličenja Bogu, kakor je bilo že pojasnjeno (a. 5). Kolikor torej um bolj deleži na luči slave, popolneje zre Boga. Bolj pa deleži na luči slave, kdor ima več ljubezni, saj tam, kjer je več ljubezni, je tudi več želje; želja pa naredi želečega nekako primernega in pripravljenega za sprejem želenega. Kdor bo torej imel več ljubezni, popolneje bo videl Boga in bolj bo blažen.
GLEDE PRVEGA ugovora je torej treba reči, da v stavku »videli ga bomo takšnega, kakor je«, prislov kakor označuje način zrenja z ozirom na zrto stvar; pomen stavka je torej »videli ga bomo tako biti, kakor je«, saj bomo videli samo njegovo bit, ki je njegovo bistvo. Stavek torej ne določa načina zrenja z ozirom na zročega, kot da bi pomenil, da bo način zrenja tako popoln, kakor je v Bogu popoln način biti.
Tako pa je podana tudi rešitev GLEDE DRUGEGA ugovora. Če namreč rečemo, da eno stvar eden ne more umeti bolje od drugega, je to res, če se nanaša na način umevane stvari: saj kdorkoli ume stvar drugače kot je, je ne umeva prav. Ne drži pa če se nanaša na način umevanja: umevanje enega je lahko popolnejše od umevanja drugega.
GLEDE TRETJEGA ugovora pa je treba reči, da različnost zrenja ne bo izvirala iz predmeta, saj bo en in isti predmet vsem predstavljen, tj. Božje bistvo: tudi ne bo izvirala iz različne udeleženosti na predmetu zaradi različne podobnosti, po kateri poteka spoznanje: pač pa bo izvirala iz različnih umskih zmožnosti, vendar ne po naravi, pač pa po slavi, kot je bilo rečeno zgoraj (c).
© 2023, Ivo Kerže, Vse pravice pridržane.
[1] PL 40, 22.