5. ČLEN
Ali ustvarjeni um potrebuje nekakšne ustvarjene luči, da bi v njej zrl Božje bistvo?
(q. 58, a. 6 et 7; q. 94, a. 1, ad 3; In Sent., lib. III, dist. xiv, a. 1, qa 3; lib. IV, dist. xlix, q. 2, a. 6; De ver., q. 8, a. 3; q. 18, a. 1; q. 20, a. 2; Quodl. VII, q. 1, a. 1; S. c. G., lib. III, cap. 53 et 54; op. II Compend. theol., cap. 105)
ZDI SE, da ustvarjeni um ne potrebuje nekakšne ustvarjene luči, da bi v njej zrl Božje bistvo, saj:
1. Kar je med čutnimi stvarmi svetlo po sebi, ne potrebuje druge luči, da bi bilo vidno: torej velja isto tudi za to, kar je dostopno umu. Bog pa je umljiva luč. Torej ga ne zremo po kakšni ustvarjeni luči.
2. Če bi Boga zrli po posredovanju nečesa, bi ga ne zrli v njegovem bistvu. Toda če bi ga zrli po nekakšni ustvarjeni luči, bi ga zrli po posredovanju nečesa in bi ga ne zrli v njegovem bistvu.
3. Temu, kar je ustvarjeno, nič ne preprečuje, da bi bilo sonaravno kakšnemu ustvarjenemu bitju. Če bi torej zrli Božje bistvo po nekakšni ustvarjeni luči, bi lahko bila ta luč sonaravna kakšnemu ustvarjenemu bitju. Tako ustvarjeno bitje pa ne bi potrebovalo kakšne druge luči za zrenje Boga: kar pa ni mogoče. Ni torej nujno, da bi vsako ustvarjeno bitje potrebovalo dodano luč, da bi zrlo Boga.
TODA PROTI temu velja, kar piše v Ps 35, 10: »v tvoji luči bomo videli luč«.
ODGOVARJAM, da vse, kar je povzdignjeno k nečemu, kar presega njegovo naravo, mora biti k temu razpoloženo po razpoloženju, ki presega njegovo naravo: da bi npr. zrak sprejel lik ognja, mora biti k temu razpoložen po razpoloženju za prejetje takega lika.[1] Da bi torej kakšen ustvarjeni um zrl Boga po bistvu, mora samo Božje bistvo postati spoznavni lik uma. Torej je potrebno, da mu je dodano nadnaravno razpoloženje, ki ga naj povzdigne k tolikšni vzvišenosti. Ker pa naravna zmožnost ustvarjenega uma ne zadošča za zrenje Božjega bistva, kot je bilo že dokazano (a. 4), je potrebno, da se mu v ta namen po Božji milosti poveča spoznavna zmožnost. Takemu povečanju spoznavne zmožnosti pravimo razsvetljenje uma, kakor tudi temu, kar je umljivo pravimo svetloba ali luč. To je torej luč, o kateri piše apostol Janez v Raz 21, 23, ko pravi, da »jo svetlost Božja razsvetljuje«, namreč skupnost blaženih, ki zrejo Boga. Po tej luči bomo pobožanstveni, tj. bomo postali podobni Bogu, kakor piše v 1 Jn 3, 2: »ko se prikaže, mu bomo podobni, ker ga bomo videli takšnega, kakršen je«.
GLEDE PRVEGA ugovora je torej treba reči, da je ustvarjena luč potrebna za zrenje Božjega bistva, pa ne zato, da bi po tej luči Božje bistvo postalo umljivo, saj je umljivo po sebi, pač pa zato, da postane um zmožen tega umevanja, podobno kot postane možnost močnejša s pomočjo zadržanja: kakor je tudi telesna luč potrebna za gledanje zunanjih stvari, saj naredi sredstvo prozorno v deju, da bi ga lahko vzgibala barva.[2]
GLEDE DRUGEGA ugovora je treba dalje reči, da te luči ne potrebujemo za zrenje Boga, kot da bi to bila nekakšna podobnost, v kateri naj bi zrli Boga, pač pa kot nekakšno izpopolnjenje uma, ki okrepi um, da bi lahko zrl Boga. Tudi lahko rečemo, da ta luč ni sredstvo v katerem zremo Boga, pač pa (kot pogoj) pod katerim ga zremo. To pa ne odpravlja neposrednosti zrenja Boga.
GLEDE TRETJEGA ugovora pa je treba reči, da razpoloženje za prejem lika ognja je lahko sonaravno le temu, kar ima lik ognja. Zato pa luč slave ne more biti sonaravna ustvarjenemu bitju, razen če bi ustvarjeno bitje imelo Božjo naravo: kar pa ni mogoče. Po tej luči je torej ustvarjeno bitje pobožanstveno, kakor je bilo rečeno (c).
© 2023, Ivo Kerže, Vse pravice pridržane.
[1] To je morda lažje razumeti na primeru lesa. Da bi les prejel lik ognja (tj. da bi gorel) se mora najprej dovolj posušiti. Suhost je torej tisto razpoloženje (ki je povzročeno od vpliva ognja – npr. če damo les v bližino peči ali na sonce), ki omogoča prejem lika ognja. Na podoben način Bog povzroči s svojo milostjo, da se duša razpoloži z lučjo slave, da bi ga zrla: duša pod vplivom te luči torej doseže skrajne meje ustvarjene popolnosti, tako kot kos lesa, ko se suši, doseže skrajno mejo suhosti preden se vname. Prim. ad 3.
[2] Sredstvo (ali medij) gledanja je tvar, po kateri nekaj vidimo. Običajno je to zrak, lahko je to tudi voda (če gledamo kaj, kar je pod vodo), steklo ipd.: torej gre za prozorno tvar. Vendar prozornost te tvari ne zadostuje po sebi za gledanje, če ni svetlobe. Če ne bi bilo svetlobe se ta tvar pravzaprav sploh ne bi zdela prozorna, torej šele svetloba dela tvar dejansko prozorno (ali prozorno v deju) in torej tako, da lahko po njej vidimo barve stvari, ki jih gledamo. Kako se to nanaša na zrenje Boga? Kot lahko razberemo iz prejšnjega stavka je svetloba tukaj dojeta kot razpoloženje, kot zadržanje (habitus), ki omogoča zmožnosti vida gledanje barve. Svetloba ni barva. Na podoben način luč slave, ki ni Bog in je torej nekaj ustvarjenega, omogoča zrenje Boga.