4. ČLEN
Ali lahko kakšen ustvarjeni um zre Božje bistvo s svojimi naravnimi zmožnostmi?
(q. 56, a. 3; q. 64, a. 1, ad 2; q. 88, a. 3; I-II, q. 5, a. 5; q. 62, a. 1; In Sent., lib. II, dist. iv, a. 1; dist. xxiii, q. 2, a. 1; lib. IV, dist. xlix, q. 2, a. 6; De ver., q. 8, a. 3; S. c. G., lib. I, cap. 3; lib. III, cap. 49 et 52; In I Tim., cap. 6, lect. 3; In De an., a. 17, ad 10)
ZDI SE, da kakšen ustvarjeni um lahko zre Božje bistvo s svojimi naravnimi zmožnostmi, saj:
1. Sv. Dionizij pravi (De div. nom., IV, 22)[1], da je angel »čisto, nadvse jasno ogledalo, ki vase sprejema, če se sme tako reči, vso Božjo lepoto«. Vendar kar je videno v ogledalu, je pač videno. Ker torej angel po svojih naravnih zmožnostih umeva samega sebe, umeva po teh istih zmožnostih tudi Božje bistvo.
2. Kar je po sebi najbolj vidno, je manj vidno za nas zaradi pomanjkljivosti našega gledanja, pa naj bo slednje čutno ali umno. Vendar angelski um nima nobene pomanjkljivosti. Ker je torej Bog nadvse umljiv, mora biti nadvse umljiv tudi za angela. Če torej lahko po svojih naravnih zmožnostih ume druge stvari, lahko še toliko bolj ume Boga.
3. Telesni čut se ne more povzdigniti, da bi umeval netelesno podstat, ker to presega njegovo naravo. Če je torej zrenje Božjega bistva presega naravo slehernega ustvarjenega uma, potem noben ustvarjen um ne more dospeti do zrenja Božjega bistva: to pa je zmotno, kakor je bilo že ugotovljeno (a. 1). Torej sodi k naravi ustvarjenega uma, da zre Božje bistvo.
TODA PROTI temu piše v Rim 6, 23, da je »Božja milost večno življenje«. Večno življenje pa ni nič drugega kot zrenje Božjega bistva, kakor piše v Jn 17, 3: »večno življenje pa je v tem, da spoznavajo tebe, edinega resničnega Boga« itd. Torej zrenje Božjega bistva dosegamo po milosti in ne po naravi.
ODGOVARJAM, da je nemogoče, da bi kakšen ustvarjen um s svojimi naravnimi zmožnostmi zrl Božje bistvo. Spoznanje se namreč dogaja po tem, da je spoznano v spoznavalcu. Spoznano je namreč v spoznavalcu na način, ki je lasten spoznavalcu. Zato pa se spoznanje slehernega spoznavalca dogaja po načinu, ki je lasten naravi spoznavalca. Če torej način biti spoznanega bitja presega način, ki je lasten naravi spoznavalca, pomeni, da spoznanje tistega bitja presega naravne zmožnosti tistega spoznavalca.
Bitja pa imajo več načinov biti. Obstajajo taka bitja, katerih narava ima bit le v tej posamezni tvari: na ta način obstajajo vsa telesna bitja. Obstajajo tudi taka bitja, katerih narave obstajajo samostojno po sebi in ne v kakršnikoli tvari; vendar kljub temu taka bitja niso svoja bit, pač pa imajo bit:[2] takšne so netelesne podstati, ki jim pravimo angeli. Le Bogu pa pripada način biti, da je svoja lastna bit.
Kar ima bit le v posamezni tvari je tisto, kar je za nas sonaravni predmet spoznanja, saj je naša duša, po kateri spoznavamo, lik določene tvari. Naša duša pa ima dve spoznavni zmožnosti. Ena je dej telesnega organa, in tej je sonaravno spoznavati stvari, v kolikor so v posamezni tvari: zato pa čuti spoznavajo le to, kar je posamezno. Druga spoznavna zmožnost duše pa je um, ki ni dej nobenega telesnega organa. Zato pa je za nas sonaravno, da po umu spoznavamo narave, ki imajo sicer bit le v posamezni tvari, vendar jih spoznavamo tako, da z dejavnostjo uma odmislimo od tvari. Torej lahko z umom spoznavamo take stvari na splošen način, kar presega zmožnost čutov. – Angelskemu umu pa je sonaravno spoznavati narave, ki ne obstajajo v tvari. Toda to presega naravno zmožnost človeške duše, ki je v stanju sedanjega življenja združena s telesom.
Preostaja torej, da je spoznavanje samostojno obstoječe biti sonaravno le Božjemu umu in da to presega naravno zmožnost slehernega ustvarjenega uma, saj nobeno ustvarjeno bitje ni svoja bit, pač pa ima bit po udeleženosti. Ni torej mogoče, da bi lahko ustvarjeni um zrl Boga v bistvu, razen če se Bog po svoji milosti združi kot predmet umevanja z ustvarjenim umom.
GLEDE PRVEGA ugovora je torej treba reči, da je tak način spoznavanja Boga angelu sonaraven, tj. da ga spoznava po njegovi podobnosti, ki sije v samem angelu. Toda spoznavati Boga po ustvarjeni podobnosti ne pomeni spoznavati Boga po bistvu, kot je bilo že dokazano (a. 2). Torej iz tega ne sledi, da angel po svojih naravnih zmožnostih lahko spoznava Božje bistvo.
GLEDE DRUGEGA ugovora je treba reči, da je angelski um res brez pomanjkljivosti, če pomanjkljivost razumemo v smislu umanjkanja, tj. v smislu, da mu manjka nekaj, kar bi moral imeti. Če pa jo razumemo v smislu zanikanja, je vsako ustvarjeno bitje na ta način pomanjkljivo v primerjavi z Bogom, ker nima tiste odličnosti, ki jo je najti v Bogu.
GLEDE TRETJEGA ugovora je treba reči, da se čut vida, ker je povsem tvaren, ne more na noben način povzdigniti k nečemu netvarnemu. Vendar naš ali angelski um, ki je po svoji naravi nekako povzdignjen nad tvar, je mogoče po milosti povzdigniti nad njegovo naravo k nečemu višjemu. Pokazatelj tega je, da vid ne more na noben način abstraktno spoznati to, kar spozna v konkretnosti: na noben način ne more dojeti narave drugače kot te narave. Naš um pa lahko abstraktno obravnava to, kar spoznava v konkretnosti. Čeprav spoznava stvar, ki ima lik in tvar, vendar izpelje iz skupka oboje, in obravnava lik po sebi. Podobno angelski um, čeprav mu je sonaravno spoznavati svojo bit, ki je skrčena v lastno naravo, lahko vendar z umom loči bit samo, in tako spozna, da je eno on sam, drugo pa njegova bit. Zato pa, ker je ustvarjeni um po svoji naravi narejen za dojemanje konkretnega lika in konkretne biti v abstrakciji ali po nekakšni izpeljavi, je lahko po milosti povzdignjen, da spoznava ločene samostojno obstoječe podstati in ločeno samostojno obstoječo bit.[3]
© 2023, Ivo Kerže, Vse pravice pridržane.
[1] PG 3, 724.
[2] Prim. op. h q. 3, a. 4 in tamkajšnje opombe.
[3] Gre za pomembno vprašanje o tem, ali je lastni predmet našega uma bitje ko bitje, brez vsakršne omejitve, ali pa bitje, v pomenu bistva tvarnega bitja. Če bi bilo prvo res, bi lastni, naravni predmet našega uma zajemal vse bitje, vključno z Bogom, ki je bitje v najpolnejšem pomenu besede in bi morali biti torej sposobni spoznavati njegovo bistvo na osnovi naših naravnih zmožnosti. To je trdil Janez Duns Skot ((Ord., I, d. 3, p. 1, q. 3, n. 113-114, po J. Aertsen, Medieval Philosophy as Transcendental Thought, Leiden-Boston 2012, str. 409), za njim pa neomodernisti. Po Skotu torej trenutno ne spoznavamo Božjega bistva samo zato, ker nam je bila ta naravna dobrina odvzeta zaradi izvirnega greha. Po sv. Tomažu pa je lastni predmet našega uma bistvo tvarnega bitja in je spoznavanje bitja kot bitja nekaj, do česar se lahko v omejenem smislu dokopljemo le posredno, po analogiji, podobno kot se dokopljemo po analogiji do spoznanja o Božjem obstoju in njegovih lastnostih (prim. q. 2, a. 3). Neposredno pa se lahko do tega dokopljemo le nadnaravno, po milosti.