3. ČLEN
Ali je možno zreti Božje bistvo s telesnimi očmi?
(a. 4, ad 3; II-II, q. 175, a. 4; In Sent., lib. IV, dist. xliv, q. 2, a. 2; In Matth., cap. 5; In Ioann., cap. 1, lect. 11)
ZDI SE, da je možno zreti Božje bistvo s telesnim očesom, saj:
1. Prerok Job pravi (19, 26): »v svojem mesu bom gledal Boga«; in še (42, 5): »z ušesom sem te poslušal, a zdaj te vidi moje oko«.
2. Sv. Avguštin je dejal v De civitate Dei (XXII, 29)[1]: »Moč njihovih oči«, tj. tistih, ki so v slavi,»bo okrepljena, vendar ne v pomenu, da bi videli ostreje od kač ali od orlov, kakor mislijo nekateri (kakorkoli je že oster vid teh živali, ne morejo videti drugega kot telesa); pač pa v pomenu, da bomo videli tudi to, kar ni telesno«. Kdor pa lahko vidi to, kar ni telesno, se lahko povzdigne do gledanja Boga. Torej oko v slavi lahko zre Boga.
3. Človek lahko vidi Boga v domišljijskem gledanju, kakor je npr. zapisano v Iz 1, 1: »videl sem Gospoda, ki je sedèl na prestolu«.Vendar domišljijsko gledanje ima svoj izvor v čutih: domišljija je namreč »gibanje, ki ga povzroči čut v deju«, kakor pravi Aristotel (De an., III, 3)[2]. Torej je možno zreti Boga s čutnim gledanjem.
TODA PROTI temu pravi sv. Avguštin (Epist. CXLVII, 11)[3]: »Nihče ni nikoli zrl Boga takšnega, kakršen je s telesnim zrenjem, s katerim gledamo čutne stvari, in to niti v tem življenju niti v življenju angelov«.
ODGOVARJAM, da je nemogoče zreti Boga s čutom vida, kakor tudi s kakršnim koli drugim čutom ali zmožnostjo čutnega dela duše. Vsaka taka zmožnost je namreč dej telesnega organa, kakor bo še dokazano (a. 4; q. 78, a. 1). Dej pa je sorazmeren temu, česar dej je. Zato pa se nobena taka zmožnost ne more nanašati na to, kar je onstran telesnosti. Bog pa ni telesen, kot je bilo že dokazano (q. 3, a. 1), zato pa ga ni mogoče zreti niti s čutom niti z domišljijo, pač pa le z umom.
GLEDE PRVEGA ugovora je torej treba reči, da besede »v svojem mesu bom gledal Boga, svojega Gospoda«, ne gre razumeti v pomenu, da bo telesno oko zrlo Boga, pač pa da bomo v mesu, po vstajenju, zrli Boga. – Podobno je treba razumeti, da se besede »zdaj te vidi moje oko« nanašajo na oko uma: podobno kot v Ef 1, 17–18, kjer pravi sv. Pavel: »naj vam da duha modrosti, da bi ga spoznali, ob razsvetljenju oči vašega srca«.
GLEDE DRUGEGA ugovora je treba reči, da sv. Avguštin v navedenem odlomku govori pogojno in kot nekdo, ki raziskuje. To sledi iz besedila pred odlomkom: »Bodo imele torej zelo drugačno zmogljivost«, oči v slavi namreč, »če bomo z njimi videli ono netelesno naravo«. Takoj zatem predstavi svojo misel takole: »Je precej verjetno, da bomo tedaj videli telesa, ki sodijo k novemu nebu in novi zemlji na način, da bomo pri tem jasno zrli Boga kot vseprisotnega in kot tistega, ki upravlja vse stvari, tudi telesne; in to ne tako kot sedaj dojemamo z umom nevidno Božjo resničnost s pomočjo ustvarjene, pač pa tako kot vidimo, takoj ko jih pogledamo, da ljudje okrog nas izvajajo življenjske zmožnosti, in ne le verjamemo, da so živi.« Iz česar sledi, da bodo po njegovem na tak način oči v slavi videle Boga, kakor sedaj naše oči vidijo, da je nekdo živ. Vendar življenja ni možno videti s telesnim očesom, saj ni vidno po sebi, pač je čutno na pritičen način, tj. kot nekaj, česar čut ne spoznava, pač pa spoznava druga spoznavna zmožnost hkrati s čutom.[4] To da um spoznava Božjo prisotnost takoj ob samem pogledu na telesne stvari pa izhaja iz dvojega: iz prodornosti uma in iz odbleska Božje jasnosti v prenovljenih telesih.
GLEDE TRETJEGA ugovora pa je treba reči, da v domišljijskem gledanju ne zremo Božjega bistva, pač pa v domišljiji se oblikuje lik, ki predstavlja Boga po nekakšni podobnosti, kakor so v Svetem pismu opisane Božje resničnosti s pomočjo čutnih prispodob.
[1] PL 41, 799.
[2] Bk 429 a 1.
[3] PL 33, 609.
[4] Tu sv. Tomaž na kratko prikaže svojo teorijo o tem, kar je »čutno na pritičen način« (sensibile per accidens), na primeru dojemanja življenja. Življenje ni lastnost, ki bi bila po sebi zaznavna s čuti. Lastnosti, ki jih po sebi dojemamo s čuti so barva za vid, zvok za sluh, hrapavost, gladkost ipd. za tip, vonj za voh in okus za čut okušanja. Življenja (kot tudi ne podstati itd.) ni med temi lastnostmi, kar pa ne pomeni, da nanj le sklepamo na osnovi lastnosti, ki so čutne po sebi (kot npr. sklepamo na obstoj Boga iz čutnega sveta – q. 2, a. 3). Res je da te pritično čutne lastnosti kot je življenje dojemamo z umom, vendar ne na osnovi sklepanja, pač pa hkrati s čutenjem (statim). Lahko bi rekli, da gre za sklepanje, vendar za tako, ki nima vmesnih korakov in zato iz predpostavke lahko takoj skočimo k sklepu. Ko vidimo, da se nekaj giblje samo od sebe lahko takoj sklepamo, da je živo. Sodobni bralec se bo seveda takoj vprašal: kaj pa stroji? Ali se ne gibljejo sami od sebe? Ali so zaradi tega živi? Natančnejši odgovor za razlikovanje med živo in neživo naravo je torej v tem, da je pri slednjem vseskozi na delu pozitivna entropija (večanje nereda), pri prvem pa negativna (večanje reda ali samourejanje) – prim. E. Berti, Nuovi studi aristotelici, II. zv., Brescia 2005, str. 122. Tu seveda nastopi vprašanje: ali je pojav negativne entropije sam po sebi tako očiten, da gre za primer »sensibile per accindens«? Če vidim pravega psa, ki se sprehaja po vrtu, ali pa spretno izdelanega robota psa, ki počne isto, ali lahko brez skrbne, podrobne raziskave (in ne hipnega uvida) spoznam, kateri od dveh je živ? Prav gotovo bomo lahko brez večje težave videli, da se robot psa za razliko od pravega psa ne hrani, ne razmnožuje in ne raste (kar so temeljne in najbolj vidne oblike samourejanja).