2. ČLEN
Ali lahko ustvarjeni um zre Božje bistvo po kakšni podobnosti?
(In Sent., lib. III, dist. xiv, a. 1, qa 3; lib. IV, dist. xlix, q. 2, a. 1; De ver., q. 8, a. 1; q. 10, a. 11; Quodl. VII, q. 1, a. 1; op. LXX De Trin., q. 1, lect. 2; S. c. G., lib. III, cap. 49 et 51; op. II Compend. theol., cap. 105; P. II, cap. 9)
ZDI SE, da ustvarjeni um zre Božje bistvo po kakšni podobnosti, saj:
1. Piše v 1 Jn 3, 2: »Vemo pa, da mu bomo podobni, ko se bo razodel, ker ga bomo gledali takšnega, kakršen je«.
2. Sv. Avguštin pravi (De Trin., IX, 11)[1]: »Ko spoznamo Boga, nastane v nas nekakšna podobnost Boga«.
3. Um v deju je umevano v deju, kakor je čut v deju čuteno v deju.[2] Temu pa je tako, ker podobnost čutne stvari oblikuje čut in ker podobnost umevane stvari oblikuje um. Če bi torej ustvarjeni um dejansko zrl Boga, bi ga moral zreti po določeni podobnosti.
TODA PROTI temu je, kar pravi sv. Avguštin (De Trin., XV, 9)[3], ko komentira besede sv. Pavla »zdaj gledamo v zrcalu in uganki«, rekoč: »z zrcalom in uganko so mišljene kakršne koli podobnosti, ki so primerne za umevanje Boga«. Vendar zrenje Boga v bistvu ni enigmatično in zrcalno zrenje, pač pa se od njega ravno razlikuje. Torej Božjega bistva ne zremo po podobnosti.
ODGOVARJAM, da tako za čutno kot za umsko zrenje potrebujemo dvoje, in sicer zmožnost zrenja ter zedinjenje zrte stvari z zrenjem: zrenje v deju nastopi namreč zato, ker je zrta stvar na nek način v tistem, ki zre. Pri čutnih stvareh je jasno, da zrta stvar ne more biti po svojem bistvu v tistem, ki zre, pač pa le po svoji podobnosti: tako je podobnost kamna tista, ki je v očesu in po kateri zrenje preide v dej, ne pa podstat kamna. Če bi pa bila ena in ista stvar, ki bi bila hkrati počelo zmožnosti zrenja in zrta stvar, bi moral tisti, ki zre, imeti od te stvari bodisi zmožnost zrenja bodisi lik, po katerem jo zre.
Očitno pa je, da je Bog počelo umske zmožnosti, kakor tudi da ga um lahko zre. Glede na to pa, da umska zmožnost ustvarjenega bitja ni Božje bistvo, je pač lahko le nekakšna njegova podobnost, ki je udeležena na njem, ki je prvi um. Zato pa pravimo umski zmožnosti ustvarjenega bitja, da je nekakšna umska luč, ki izhaja iz prve luči – pa naj bo s tem mišljena naravna zmožnost, ali pa popolnost, ki je dodana po milosti ali slavi. Za zrenje Boga je torej z ozirom na zrenjsko zmožnost potrebna določena podobnost Bogu, da bi postal um zmožen zreti Boga.
Vendar z ozirom na zrto stvar, ki jo je treba nekako zediniti z zročim, ni mogoče zreti Boga po nobeni ustvarjeni podobnosti. Prvič namreč zato, ker ni na noben način mogoče, kot pravi sv. Dionizij (De div. nom., I, 1)[4], da bi po podobnostih stvari nižjega reda spoznavali višje: kakor ni mogoče po spoznavnem liku telesa spoznati bistvo netelesne stvari. Toliko manj je torej mogoče zreti Božje bistvo po kakršnemkoli ustvarjenem spoznavnem liku. – Drugič je to tako, ker je Božje bistvo njegova lastna bit, kot je bilo že dokazano (q. 3, a. 4): to pa ne velja za noben ustvarjen lik. Ni torej mogoče, da bi ustvarjen spoznavni lik veljal za podobnost, ki prikazuje Božje bistvo tistemu, ki ga zre. – Tretjič je to tako, ker je Božje bistvo nekaj neomejenega, ki vsebuje na odličnejši način karkoli lahko ustvarjen um dojame ali meni. Zato ga ni mogoče na noben način predstavljati z ustvarjenim spoznavnim likom, saj je vsak ustvarjeni lik določen s stopnjo modrosti, kreposti, same biti in podobnega. Torej reči, da Boga zremo po podobnosti, je isto kot reči, da Boga sploh ne zremo: kar pa je zmotno.
Treba je torej reči, da za zrenje Boga potrebujemo nekakšno podobnost z ozirom na zrenjsko zmožnost, tj. luč slave, ki okrepi um za zrenje Boga, o čemer je pisano v Ps 35, 10: »v tvoji luči bomo gledali luč«. Vendar Božjega bistva ni mogoče zreti po nobeni ustvarjeni podobnosti, ki bi Božje bistvo predstavljala, kakršno je v sebi.[5]
GLEDE PRVEGA ugovora je torej treba reči, da navedeni odlomek govori o podobnosti po udeleženosti luči slave.
GLEDE DRUGEGA ugovora je treba reči, da v navedenem odlomku sv. Avguštin govori o spoznanju Boga, ki ga imamo v tem življenju.
GLEDE TRETJEGA ugovora pa je treba reči, da je Božje bistvo bit sama. Kakor se torej drugi umljivi liki, ki niso svoja lastna bit, združujejo z umom po biti, po kateri oblikujejo um in ga prestavijo v dej; tako se Božje bistvo združuje z ustvarjenim umom kot umljeno v deju, ki po sebi prestavi um v dej.
© 2023, Ivo Kerže, Vse pravice pridržane.
[1] PL 42, 969.
[2] Um in čut sta namreč (spoznavni) zmožnosti, ki preideta v dej po nečem, kar je že v deju, in sicer po njunem predmetu, ki je v deju.
[3] PL 42, 1069.
[4] PG 3, 588.
[5] Luč slave (lumen gloriae) ni torej nikakršna ustvarjena podobnost Boga, po kateri bi spoznavali Boga. Je pa ustvarjena: gre za ustvarjeno odpravo ovir (tj. vsega kar nasprotuje nadnaravni kreposti ljubezni – q. 12, a. 6, c), ki onemogočajo našo zrenjsko združitev z Bogom. Vendar se zastavlja vprašanje, ali ni tudi sama naša končnost bistvena ovira za takšno zrenjsko združitev? Ne, ker je očitno tudi ta združitev končna: ne v časovnem smislu (nebesa so večno stanje), pač pa v smislu, da ta združitev ponuja neposredno (Bog sam se v njej svobodno združuje z nami), a ne izčrpno spoznanje Boga (q. 12, a. 7, c).