3. ČLEN
Ali je Bog le eden?
(q. 103, a. 3; In Sent., lib. I, dist. ii, a. 1; lib. II, dist. i, q. 1, a. 1; S. c. G., lib. I, cap. 42; De pot., q. 3, a. 6; In De div. nom., cap. 13, lect. 2 et 3; In Phys., lib. VIII, lect. 12; In Metaph., lib. XII, lect. 12; op. II Compend. theol., cap. 15)
ZDI SE, da Bog ni le eden, saj:
1. Piše v 1 Kor 8, 5, da »obstaja veliko bogov in gospodov«.
2. Enega, ki je počelo števila, ni mogoče pripisati Bogu, saj mu ni mogoče pripisati nobene kvantitete. Podobno mu ni mogoče pripisati niti enega, ki je stvarno istovetno z bitjem, saj vključuje umanjkanje, vsako umanjkanje pa je nepopolnost, ki je v Bogu ne more biti. Torej ne smemo reči, da je Bog eden.
TODA PROTI temu piše v 5 Mz 6, 4: »Poslušaj, Izrael: Gospod je naš Bog, Gospod je edini«.
ODGOVARJAM, da je to, da je Bog le eden, možno dokazati na tri načine. Prvič iz njegove enovitosti. Očitno je namreč, da tega po čemer je posamezno neko tole, ni mogoče pripisati mnogim bitjem. To po čemer je Sokrat človek, je možno pripisati mnogim bitjem; to, po čemer pa je Sokrat ta človek, pa je možno pripisati le enemu bitju. Če bi torej Sokrat bil po tem človek, po čemer je ta človek, bi sledilo, da bi, kakor ne more biti več Sokratov, tako tudi ne moglo biti več ljudi. Vendar prav to velja za Boga: Bog je namreč svoja narava, kakor je bilo že dokazano (q. 3, a. 3). To po čemer je on Bog, je tudi ta Bog. Zato ni možno, da bi bilo več bogov.
Drugič je možno to dokazati iz neskončnosti njegove popolnosti. Dokazano je bilo zgoraj (q. 4, a. 2), da Bog vključuje v sebi vso popolnost biti. Če bi torej bilo več bogov, bi se morali razlikovati. Nekaj bi torej pripadalo enemu, kar ne bi pripadalo drugemu: če bi to bilo umanjkanje, bi eden od njih ne bil brezpogojno popoln; če bi pa to bila popolnost, bi drugemu manjkala ena popolnost. Zato ni mogoče, da bi obstajalo več bogov. Zaradi tega so bili antični filozofi, ko so postavili za prapočelo nekaj neskončnega, tako rekoč od resnice prisiljeni, da so obenem trdili, da je to prapočelo samo eno.
Tretjič sledi to iz enotnosti sveta. Vsa bitja namreč, ki obstajajo, so usmerjena ena na druga, glede na to, kaj katero potrebuje. Kar je različno, pa se ne ujema v enoten red, če ne bi bilo urejeno iz strani nečesa enega. Bolje se namreč mnoštvo stvari spravi v enoten red po enem, kot pa po mnogem; po sebi je namreč eno vzrok enega, mnoštvo pa more biti vzrok enega le v pritičnem smislu, tj. v kolikor je na določen način eno. Če je torej to, kar je prvo, nadvse popolno in biva po sebi, ne pa na pritičen način, sledi da je tisto prvo, ki zbira vse v en red, samo eno. In to je Bog.
GLEDE PRVEGA ugovora je treba reči, da je tam govor o več bogovih z ozirom na zmoto tistih, ki častili več bogov, ker so mislili, da so bogovi različni planeti in zvezde, ali različni deli sveta. Zato pa sv. Pavel dodaja (v: 8, 6): »vendar je za nas en Bog«.
GLEDE DRUGEGA ugovora je treba reči, da se eno, ki je počelo števila, ne pripisuje Bogu, pač pa le bitjem, ki imajo bit v tvari. Eno, ki je počelo števila, sodi v rod matematičnih predmetov, ki imajo bit v tvari, vendar so pojmovno odmišljeni od tvari. Eno, ki je stvarno istovetno z bitjem, pa je nekaj metafizičnega, ki glede biti ni odvisno od tvari. Čeprav res v Bogu ni nobenega umanjkanja, ga pa, glede na naš način dojemanja, ne moremo spoznati drugače kot preko umanjkanja in odvzemanja. Zato pa nič ne preprečuje, da bi Bogu pripisovali kaj, kar je mišljeno kot umanjkanje: kot da je npr. netelesen in neskončen. Podobno pripisujemo Bogu, da je eden.
© 2023, Ivo Kerže, Vse pravice pridržane.