2. ČLEN
Ali si eno in mnoštvo nasprotujeta?
(In Sent., lib. I, dist. xxiv, q. 1, a. 3, ad 4; De pot., q. 3, a. 16, ad 3; q. 9, a. 7, ad 7, 14, 15 et 17; In Metaph., lib. IV, lect. 3; lib. X, lect. 4 et 8)
ZDI SE, da si eno in mnoštvo ne nasprotujeta, saj:
1. Nobeno nasprotje se ne pripisuje svojemu nasprotju. Toda vsako mnoštvo je na nek način eno, kot je bilo rečeno (a. 1, ad 2). Torej eno ne nasprotuje mnoštvu.
2. Nobeno nasprotje ni sestavljeno iz svojega nasprotja. Toda eno[1] sestavlja mnoštvo. Torej ne nasprotuje mnoštvu.
3. Eno nasprotuje drugemu enemu. Mnoštvo pa nasprotuje temu, česar je malo. Torej eno ni njegovo nasprotje.
4. Če eno nasprotuje mnoštvu, mu nasprotuje tako kot nasprotuje nedeljeno deljenemu; torej mu nasprotuje kot umanjkanje lastnosti. Vendar to se zdi neustrezno, ker bi iz tega sledilo, da je eno drugotno glede na mnoštvo in bi se definiralo na osnovi mnoštva; pa vendar je mnoštvo definirano na osnovi enega. Torej nastane krožnost pri definiranju, kar ni ustrezno. Torej si eno in mnoštvo ne nasprotujeta.
TODA PROTI temu velja, da si nasprotujejo tiste stvari, čigar razlogi si nasprotujejo. Razlog enega je v nedeljenosti; razlog mnoštva pa je v deljenosti. Torej si eno in mnoštvo nasprotujeta.
ODGOVARJAM, da eno nasprotuje mnoštvu, vendar na različne načine. Eno, ki je počelo števil, nasprotuje mnoštvu v pomenu števila, kakor nasprotuje mera merjenemu; eno ima namreč značaj prve mere, število pa je mnoštvo, ki je merjeno po enem, kakor pravi Aristotel (Metaph., X, 1)[2]. Eno, ki je stvarno istovetno bitju, pa nasprotuje mnoštvu na način umanjkanja, tj. kot nedeljeno deljenemu.
GLEDE PRVEGA ugovora je torej treba reči, da nobeno umanjkanje ne odvzame povsem biti, kajti umanjkanje je zanikanje nečesa v podlagi, kakor pravi Aristotel (Metaph., IV, 2)[3]. Vendar pa vsako umanjkanje odvzame nekaj biti. Zato pa v bitju, zaradi njemu lastne splošnosti, ima umanjkanje bitja za podlago bitje samo: kar se pa ne zgodi pri umanjkanju vrstnih likov, kot so to vid ali belina ipd. Kar velja za bitje, velja tudi za eno in za dobro, ki sta stvarno istovetna z bitjem: odvzem dobrega ima za podlago nekaj dobrega in, podobno, odvzem enosti ima za podlago nekaj enega. Iz tega sledi, da je mnoštvo nekako eno, zlo nekako dobro in ne-bitje nekako bitje. Vendar se tu nasprotje ne izreka enakovredno o nasprotju: eno nasprotje je tu mišljeno v pravem pomenu, drugo pa le pod določenim vidikom. Kar je namreč bitje pod določenim vidikom, kot je to bitje v možnosti, je ne-bitje v pravem pomenu, tj. v pomenu bitja v deju;[4] tako je tudi to, kar je v rodu podstati bitje v pravem pomenu, lahko pod določenim vidikom ne-bitje, npr. glede na pritično bit. Podobno je torej to, kar je dobro le pod določenim vidikom, v pravem pomenu zlo, in obratno. Prav tako je dalje to, kar je eno v pravem pomenu, lahko mnogotero pod določenim vidikom, in obratno.
GLEDE DRUGEGA ugovora je treba reči, da je celota lahko dveh vrst: lahko je nekaj homogenega, sestavljenega iz podobnih delov, ali pa nekaj heterogenega, sestavljenega iz delov, ki si niso podobni. Katerakoli homogena celota je sestavljena iz delov, ki imajo lik celote, kot je npr. vsak del vode voda: takšna je sestava zveznih resničnosti. V katerikoli heterogeni celoti pa noben del nima lika celote: noben del hiše ni namreč hiša in noben del človeka ni človek. Mnoštvo je tovrstna celota. Ker torej njegov del nima lika mnoštva, je sestavljen iz enot, kakor je hiša sestavljena iz ne-hiš; ne gre torej za to, da bi enote vzpostavljale mnoštvo glede na to, da imajo značaj nedeljenosti, po katerem nasprotujejo mnoštvu; pač pa ga vzpostavljajo glede na to, kolikor imajo bitnosti,[5] kakor tudi deli hiše vzpostavljajo hišo zato, ker so nekaj telesnega, ne pa zato, ker niso hiša.
GLEDE TRETJEGA ugovora je treba reči, da sta v mnoštvu še dva pomena, in sicer mnoštvo v brezpogojnem pomenu, ki nasprotuje enemu, ter mnoštvo, ki vključuje presežek: v tem pomenu pa nasprotuje temu, česar je malo. V prvem pomenu je dvoje mnoštvo, ne pa v drugem.
GLEDE ČETRTEGA ugovora je treba reči, da eno nasprotuje mnoštvu v smislu umanjkanja, ker sodi k pojmu mnoštva, da je deljeno. To pa pomeni, da je deljenost pred enostjo, a ne po sebi, pač pa glede na naše dojemanje. Dojemamo namreč to, kar je enostavno, po tem, kar je sestavljeno, zato pa npr. definiramo točko, kot to, kar nima delov, ali kot začetek črte. Vendar je mnoštvo vezano na eno tudi glede na naše razumevanje, saj spoznamo, da imajo deljene stvari značaj mnoštva, ker pripišemo deljenim stvarem, da je vsaka eno. Zato se eno nahaja v definiciji mnoštva, ne pa mnoštvo v definiciji enega. Delitev namreč stopi v um kot zanikanje bitja. Prvo namreč, kar stopi v um pa je bitje; drugo je to, da to bitje ni ono bitje, in na ta način dojamemo delitev; tretje je to, da dojamemo eno; četrto je končno to, da dojamemo mnoštvo.
© 2023, Ivo Kerže, Vse pravice pridržane.
[1] V pomenu enote.
[2] Bk 1052 b 18; 1057 a 3.
[3] Bk 1004 a 15.
[4] To seveda ne more pomeniti, da bi ne-bitje in bitje v možnosti bili bitji istega ranga. Res je sicer, da je oboje bitje pod določenim vidikom in ne v pravem pomenu, toda ne-bitje je vendarle pojmovno bitje in ne stvarno, česar bitju v možnosti ne moremo pripisati (Jacques Maritain, Les degrés du savoir, Desclée de Brouwer, Pariz 1932, str. 179: »Noetika tolikih modernih avtorjev se maje od vsega začetka, ker narobe razumejo temeljno točko tako da zamenjujejo možno stvarnost s pojmovnim bitjem in prepoznavajo dejansko bitje kot edino stvarno bitje«). Dobro vprašanje pa je ali iz rečenega sledi, kar pravi tudi Gilson, da je po sv. Tomažu bitje v možnosti le umanjkanje bitja v deju (É. Gilson, Elements of Christian Philosophy, Doubleday, New York 1960, str. 62: »Možnost je nepopolna dejanskost iz vidika njene sposobnosti, da doseže popolnejše stanje dejanskosti«) in ali iz tega ne sledi vprašanje, od kod se je vzela bit v deju (ko se možnost udejanji), če je bitje v možnosti le njeno umanjkanje (fizikalno rečeno: od kod bi se naj vzela kinetična energija, tj. gibanje v deju, če ne bi telo imelo potencialne energije, tj. gibanja v možnosti). Je pa res, da tega sv. Tomaž v tem členu neposredno ne pove, pač pa pravi le, da je bitje v možnosti bitje pod določenim vidikom in da nekaj ne more biti hkrati in v istem smislu v deju in v možnosti.
[5] Bitnost (entitas) je lastnost, da je nekaj bitje.