11. VPRAŠANJE
O ENOSTI BOGA
Po rečenem kaže obravnavati Božjo enost. Glede tega se zastavljajo štiri vprašanja:
1. ali eno dodaja kaj k bitju?
2. ali je eno nasprotje mnoštva?
3. ali je Bog eden?
4. ali je Bog nadvse eden?
1. ČLEN
Ali eno dodaja kaj k bitju?
(q. 30, a. 3; In Sent., lib. I, dist. viii, q. 1, a. 3; De ver., q. 1, a. 1; q. 21, a. 1; De pot., q. 3, a. 16, ad 3; q. 9, a. 7; Quodl. X, q. 1, a. 1; In Metaph., lib. III, lect. 12; lib. IV, lect. 2; lib. X, lect. 3)
ZDI SE, da eno dodaja nekaj k bitju, saj:
1. Vse, kar se nahaja v določenem rodu, dodaja nekaj k bitju, ki zajema vse rodove. Toda eno se nahaja v določenem rodu, saj je eno počelo števila,[1] ki je vrsta kvantitete.[2] Torej eno nekaj dodaja k bitju.
2. Kar razlikuje nekaj splošnega, me nekaj dodaja. Toda eno in mnoštvo razlikujeta bitje.[3] Torej eno dodaja nekaj k bitju.
3. Če eno ne dodaja ničesar k bitju, bi bilo isto reči bitje ali eno. Vendar brez pomena je reči bitje bitje. Torej prav tako brez pomena bi moralo biti, če rečemo eno bitje: kar pa ni res. Torej eno dodaja nekaj k bitju.
TODA PROTI temu pravi sv. Dionizij (De div. nom., cap. ult., 2)[4]: »ni ga med obstoječimi bitji, ki bi ne deležilo na enem«: to pa ne bi bilo res, če bi eno kaj dodajalo k bitju in ga tako skrčilo na ožji pomen. Torej eno ničesar ne dodaja k bitju.
ODGOVARJAM, da eno ne dodaja ničesar k bitju, pač pa le zanikuje, da bi bilo razdeljeno: eno namreč ne pomeni nič drugega, kot nedeljeno bitje. Iz tega pa jasno sledi, da med enim in bitjem ni stvarne razlike. Vsako bitje je namreč enostavno ali pa sestavljeno. Kar je enostavno, je nedeljeno tako v deju kot v možnosti. Kar je sestavljeno, pa nima biti dokler so deli razdeljeni, pač pa šele, ko vzpostavijo in sestavijo celoto. Zato pa je očitno, da je nedeljenost bit sleherne stvari. Zato pa karkoli, kar ohranja svojo bit, ohranja svojo enotnost.
GLEDE PRVEGA ugovora je treba reči, da so se tisti, ki so mislili, da ni razlike med enim, ki je stvarno istovetno bitju, in enim, ki je počelo števil, razdelili na nasprotna stališča. Pitagora in Platon,[5] ker sta videla, da je eno stvarno istovetno bitju, da mu ne dodaja ničesar in da pomeni podstat bitja v kolikor ni deljena, sta sklepala, da isto velja za eno, ki je počelo števil. In ker je število sestavljeno iz enot, sta menila, da so števila podstati vseh stvari. – Avicena pa je ob upoštevanju, da eno kot počelo števil nekaj dodaja k podstati bitja (sicer bi število, sestavljeno iz enot, ne bilo vrsta kvantitete), nasprotno menil, da tudi eno, ki je stvarno istovetno bitju, dodaja nekaj k podstati bitja, kakor dodaja nekaj belina k človeku. – Vendar to je očitno zmotno, ker je vsaka stvar ena po svoji podstati. Če bi bila ena po čem drugem, bi, ker bi to drugo moralo biti eno, morala biti ena še po čem tretjem in tako naprej v neskončnost. Torej je treba ostati pri prvem. – Zato pa je treba reči, da eno, ki je stvarno istovetno z bitjo, ne dodaja ničesar k bitju: eno, ki je počelo števil, pa dodaja nekaj k bitju in sicer to, kar sodi k rodu kvatitete.
GLEDE DRUGEGA ugovora je treba reči, da nič ne preprečuje, da bi nekaj, kar je v enem smislu deljeno, bilo v drugem smislu nedeljeno, kakor je to, kar je deljeno z vidika števila, nedeljeno z vidika vrste: zato pa je v enem smislu enotno, v drugem smislu pa mnogotero. Vendar tudi če je po sebi nedeljeno, bodisi ker je nedeljeno glede tega, kar sodi k bistvu stvari (kot je to, kar je enotno glede podlage, monogotero glede pritik), bodisi ker je nedeljeno v deju, deljeno pa v možnosti (kot je to, kar je eno glede na celoto, mnogotero glede na dele), je po sebi eno, mnogotero pa pod določenim vidikom. Če pa je, nasprotno, nekaj nedeljeno pod določenim vidikom, po sebi pa deljeno, ker je, denimo, deljeno po bistvu, nedeljeno pa glede na pojem ali glede na počelo ali vzrok, bo mnogotero po sebi in eno pod določenim vidikom: pa naj bo zato, ker jih je mnogo glede na število, ki pa so eno glede na vrsto ali pa glede na počelo. Tako se bitje deli na eno in mnogotero, skoraj[6] tako kot, da bi bilo eno po sebi in mnogotero pod določenim vidikom. Mnoštva namreč ne bi moglo biti zajeto od bitja, če ne bi bilo zajeto na nek način[7] od enega. Pravi namreč sv. Dionizij (De div. nom., ult. cap., 2)[8], da »ga ni mnoštva, ki bi ne deležilo na enem: kar je mnogotero z ozirom na dele, je eno z ozirom na celoto; kar je mnogotero z ozirom na pritike, je eno z ozirom na podlago; kar je mnogotero z ozirom na število, je eno z ozirom na vrsto; kar je mnogotero z ozirom na vrsto, je eno z ozirom na rod; in kar je mnogotero glede na izhajanje, je eno glede počela«.
GLEDE TRETJEGA ugovora je treba reči, da izraz eno bitje ni brez pomena, ker eno dodaja nekaj k bitju, a le v pojmovnem smislu.
© 2023, Ivo Kerže, Vse pravice pridržane.
[1] Števila so namreč izhodiščno definirana kot vsote enot ali enic (1=1; 2=1+1; 3=1+1+1 itd.). V tem smislu je eno (enica) počelo števila: je njen temeljni gradnik.
[2] Kvantiteta je ena izmed Aristotelovih desetih kategorij ali najsplošnejših rodov (najsplošnejših nadpomenk). Prim. opombo h q. 5, a. 6, ad 1.
[3] Bitje je namreč lahko eno ali pa jih je mnogo.
[4] PG 3, 977.
[5] Prim. Metaph., I, 5, 987 a 13; a 19; I, 6, 987 b 23.
[6] Ta »skoraj« je tu verjetno, ker svari pred nevarnostjo enoznačnega pojmovanja bitja, ki bi lahko sledila iz rečenega, prim. op. h q. 3, a. 5, c.
[7] Prim. prejšnjo opombo.
[8] PG 3, 980.