4. ČLEN
Ali se večnost razlikuje do časa?
(a. 5; In Sent., lib. I, dist. viii, q. 2, a. 2; dist. xix, q. 2, a. 1; In De div. nom., cap. 10, lect. 3; De pot., q. 3, a. 14, ad 10 et 18)
ZDI SE, da se večnost ne razlikuje od časa, saj:
1. Ni mogoče, da bi bili hkrati dve meri trajanja, ne da bi bilo ena mera del druge: dva dneva in dve uri nista hkrati, dan in ura pa sta hkrati, ker je ura del dneva. Toda večnost in čas sta hkrati, ker se obe meri nanašata na trajanje. Toda večnost ni del časa, ker presega čas in ga vključuje. Torej je čas del večnosti in ni nekaj drugega glede na njo.
2. Aristotel pravi (Phys., IV, 9), da časovni sedaj ostaja v vsem času enak. Toda zdi se, da je to ravno definicija večnosti, ki je vseskozi in nedeljeno enaka v celotnem poteku časa. Torej večnost je časovni sedaj. Vendar časovni sedaj se podstatno ne razlikuje od časa. Torej se tudi večnost podstatno ne razlikuje od časa.
3. Kot je mera prvega gibanja tudi mera vseh ostalih gibanj, kakor ugotavlja Aristotel (Phys., IV, 14), tako bi se reklo, da je tudi mera prve biti mera vseh biti. Toda večnost je mera prve biti, ki je Božja bit. Torej je večnost mera sleherne biti. Vendar čas je tisti, ki meri minljive reči. Torej je čas ali istoveten večnosti, ali pa nekaj, kar ji pripada.
TODA PROTI temu velja, da je večnost vsa hkrati, v času pa je razlika med tem, kar je prej in tem, kar je potem. Torej čas in večnost nista isto.
ODGOVARJAM, da je očitno čas in večnost nista isto. Razlog te razlike je po nekaterih[1] v tem, da večnost nima začetka in konca, čas pa ima začetek in konec. Vendar ta razlika je pritična in ne zadeva časa in večnost po sebi. Kajti tudi če bi čas bil od vedno in vekomaj bo, kakor trdijo tisti,[2] ki menijo, da je gibanje nebesnih teles večno, bi še vedno obstajala razlika med večnostjo in časom, ker je večnost vsa hkrati, čas pa ne, kakor pravi Boecij (De consol., V, 6)[3]: zato pa je večnost mera tistega, kar ostaja, čas pa mera gibanja.
Prej omenjena razlika bi imela smisel, če bi se nanašala na to, kar je merjeno, ne pa na mero: čas namreč meri le to, kar ima začetek in konec, kakor pravi Aristotel (Phys., IV, 12)[4]. Če bi torej gibanje nebesnih teles večno trajalo, bi ga čas ne mogel meriti glede na celotno trajanje, saj neskončnosti ni mogoče izmeriti; meril bi le obrate krožnega gibanja, ki imajo začetek in konec v času.
Še en argument je mogoče pridobiti glede na deljivost teh mer, če vzamemo začetek in konec v možnosti. Kajti tudi če bi čas vekomaj trajal, je vendar možno označiti v času začetek in konec, če vzamemo določene dele časa, kakor govorimo o začetku in koncu dneva ali leta: česar pa ni mogoče storiti pri večnosti.
Vendar tudi te razlike sledijo iz tiste, ki je po sebi prva, tj. iz razlike, po kateri je v večnosti vse hkrati, v času pa ne.
GLEDE PRVEGA ugovora je torej treba reči, da bi ta argument držal, če bi čas in večnost bila istega rodu: kar pa je očitno zmotno glede na to, kar čas in večnost merita.
GLEDE DRUGEGA ugovora je treba reči, da časovni sedaj je eden in isti v celotnem času glede podlage, ne pa glede vidika: čas se namreč nanaša na gibanje, kot se sedaj nanaša na to, kar je gibljivo; toda gibljivo je stalna podlaga celotnega časovnega poteka, ki pa ima različne vidike, saj se nahaja tu in tam. To prehajanje je ravno gibanje. Podobno je potek sedaja, v kolikor spreminja vidike, čas sam. Večnost pa ostaja vedno enaka tako glede podlage kot glede vidika. Zato pa večnost ni istovetna časovnemu sedaju.
GLEDE TRETJEGA ugovora je treba reči, da kakor je večnost lastna mera biti same, tako je čas lastna mera gibanja. Zato pa kolikor nekaj odstopa od stalnosti biti in je zato podvrženo spremembi, toliko odstopa od večnosti in je zato podvrženo času. Ker je torej bit minljivih reči spremenljiva, je ne meri večnost, pač pa čas. Bodimo pa pri tem pozorni, da čas ne meri le, kar se spreminja v deju, pač pa tudi, kar je spremenljivo. Zato ne meri le gibanja, pač pa tudi mirovanje: slednje je namreč lastno temu, kar je gibljivo, a se ne giblje.
[1] Prim. Aleksander iz Halesa, Summa theologiae, P. I, n. 65 (QR I, 100).
[2] Prim. navedek iz Aristotela v: q. 46, a. 1, ad 3 et 5.
[3] PL 63, 858.
[4] Bk 221 b 28.