2. ČLEN
Ali je nespremenljivost lastna le Bogu?
(q. 10, a. 3; q. 65, a. 1, ad 1; III, q. 57, a. 1, ad 1; In Sent., lib. I, dist. viii, q. 3, a. 2; dist. xix, q. 5, a. 3; In I Tim., cap. 6, lect. 3; Quodl. X, q. 2, a. unic.; De malo, q. 16, a. 2, ad 6)
ZDI SE, da nespremenljivost ni lastna le Bogu, saj:
1. Aristotel pravi(Metaph., II, 2),[1] da je tvar v vsem, kar se gibje. Toda nekatere ustvarjene podstati, kakor angeli in duše, nimajo tvari, kot menijo nekateri.[2] Torej nespremenljivost ni lastna le Bogu.
2. Vse, kar se giblje, se giblje zaradi določenega smotra (q. 2, a. 3, 5. dokaz), kar torej pride do končnega smotra, se ne giblje več. Toda določena ustvarjena bitja pridejo do končnega smotra kot npr. vsi blaženi. Torej so nekatera ustvarjena bitja nespremenljiva.
3. Vse, kar je spremenljivo, ne variira. Toda liki ne variirajo, saj je zapisano v knjigi Gilberta Poretanskega (Sex principiroum, I),[3] da »lik obstoji v preprostem in nevariabilnem bistvu«. Torej nespremenljivost ni lastna le Bogu.
TODA PROTI temu pravi sv. Avguštin (De natura boni, I)[4], da »je le Bog nespremenljiv: kar je pa naredil, je spremenljivo, ker izvira iz nič«.
ODGOVARJAM, da je le Bogu lastno biti povsem nespremenljiv: vsako ustvarjeno bitje je namreč nekako spremenljivo. Vedeti pa je treba, da je lahko v dveh smislih mišljeno, da je nekaj spremenljivo: prvič, po možnosti, ki je v tej stvari, drugič, pa po možnosti, ki je v drugem. Nobeno ustvarjeno bitje, preden je obstajalo, ni moglo začeti obstajati zaradi ustvarjenega vzroka, ker nobeno ustvarjeno bitje ni večno; lahko je začelo obstajati le zaradi Božje moči, saj jih je lahko le Bog proizvedel v njihovi biti. Kakor je torej proizvajanje stvari v njihovi biti odvisno od Božje volje, tako je od njegove volje odvisno, da jih ohrani v biti: ne ohranja jih namreč drugače v biti, kot da jim vselej daje biti, tako da če bi prenehal s to svojo dejavnostjo, bi vsa ustvarjena bitja zgrmela v nič, kakor pravi sv. Avguštin (Super Gen., XII)[5]. Kakor je namreč bilo v zmožnosti Stvarnika, da stori, da stvari obstajajo, preden obstajajo v sebi, tako je v zmožnosti Stvarnika, da stori, da stvari nehajo obstajati, potem ko so obstajale v sebi. Tako torej po možnosti, ki je v drugem, in sicer v Bogu, so stvari spremenljive, v kolikor jih lahko proizvede iz niča in znova privede v nič.
Če pa govorimo o tem, da je nekaj spremenljivo po možnosti, ki obstaja v njem, so v tem smislu nekako spremenljiva vsa ustvarjena bitja. V ustvarjenem bitju je namreč dvojna možnost, in sicer dejavna in trpna. Trpna je tista možnost, po kateri nekaj lahko doseže svojo popolnost bodisi v smislu biti bodisi v smislu dosege smotra.[6] Če torej obravnavamo spremenljivost stvari glede na možnost biti, ta ni spremenljiva v vseh stvareh, pač pa le v tistih, v katerih to, kar je v njih možno, lahko soobstoji z nebitjo. Zato se v nižjih telesih nahaja spremenljivost tako glede na podstatno bit (saj njihova tvar lahko obstaja kljub odvzemu njihovega podstatnega lika) kakor glede na pritično bit, če podlaga dopušča odvzem pritike: kot npr. človek kot podlaga dopušča, da ni bel, in zato lahko preide iz tega, da je bel, v to, da ni bel. Če bi bila pritika taka, da bi izhajala iz bistvenih počel podlage, potem bi podlaga ne dopuščala odvzema take pritike: zato podlaga bi se ne mogla spremeniti glede tiste pritike, kakor npr. sneg ne more postati črn.
Pri nebesnih telesih pa tvar ne dopušča odvzema lika, ker lik uresničuje vso možnost tvari: zato pa ta telesa niso spremenljiva glede na podstatno bit; pač pa glede na prostorsko bit, ker podlaga dopušča odvzem tega prostora ali onega.[7]
Netelesne podstati, ker so samostojno obstoječi liki, a so kljub temu v takem odnosu do svoje biti, v kakršnem je možnost do deja, ne dopuščajo odvzema tega deja: bit namreč sledi liku in nič ne premine, razen zato ker izgubi lik. Torej v samem liku ni možnosti za nebit: zato pa so te podstati nespremenljive in nevariabilne glede na bit. Ravno to pa pravi sv. Dionizij (De div. Nom., IV, 1)[8], da »so ustvarjene umne podstati očiščene nastajanja in sleherne variacije, ker so netelesne in netvarne«. Pa vendar ostaja v njih dvojna spremenljivost. Ena izhaja iz tega, da so v možnosti glede na smoter:[9] zato je v njih spremenljivost glede izbire od dobrega v zlo, kakor pravi Damaščan (De fide orth., II, 3). Druga pa je glede na prostor, saj po svoji končni moči lahko dosežejo kraj, kjer jih prej ni bilo, kar pa ne velja za Boga, ki zaradi svoje neskončnosti zapolnjuje vse kraje, kakor je bilo že rečeno (q. 8, a. 2).
Tako je torej v vsakem ustvarjenem bitju možnost za spremembo: ali glede podstatne biti, kakor pri propadljivih telesih; ali le glede prostorske biti, kakor pri nebesnih telesih; ali glede usmerjenosti k smotru in uporabe kreposti na različne položaje, kakor pri angelih. Nasploh pa so vsa ustvarjena bitja spremenljiva glede na zmožnost Stvarnika, ki ima v oblasti njihovo bit in nebit. Ker pa Bog ni na nobenega od teh načinov spremenljiv, je le njemu lastno, da je povsem nespremenljiv.
GLEDE PRVEGA ugovora je torej treba reči, da se ta ugovor nanaša na to, kar je spremenljivo glede na podstatno ali pritično bit: o takem gibanju so govorili filozofi.
GLEDE DRUGEGA ugovora je treba reči, da imajo dobri angeli poleg nespremenljivosti biti, ki jim pripada po naravi, še nespremenljivost izbire, ki izhaja iz Božje moči: ostaja pa v njih spremenljivost glede na kraj.
GLEDE TRETJEGA ugovora je treba reči, da govorimo o nevariabilnosti likov, ker ne morejo biti podlaga variacije: so pa podvrženi variaciji, ker po njih variira podlaga. Zato pa je očitno, da variirajo glede na bit: niso namreč bitja v smislu podlage biti, pač pa ker po njih nekaj je.
© 2023, Ivo Kerže, Vse pravice pridržane.
[1] Bk 994 b 26.
[2] Med njimi je tudi sv. Tomaž, prim. q. 50, a. 2.
[3] PL 188, 1257.
[4] PL 42, 551.
[5] PL 34, 305.
[6] V q. 25, a. 1 beremo definicijo trpne možnosti, ki se na prvi pogled ne zdi skladna s pričujočo. Tam namreč piše, da je »trpna možnost počelo utrpevanja iz strani drugega«. Očitno je treba v pričujočem odlomku razumeti, da »nekaj lahko doseže svojo popolnost«, v trpnem smislu.
[7] Po aristotelski astronomiji so nebesna telesa naravno neuničljiva zaradi njihovega krožnega gibanja (De Cael., I, 3): spreminjajo se torej edino glede na umeščenost v prostoru.
[8] PG 3, 693.
[9] Kako to uskladiti z rešitvijo problema v zvezi s trpno možnostjo, ki sem ga izpostavil tri opombe višje? Ali bi lahko rekli, da angeli trpno dosegajo svoj smoter (tj. zrenje Boga)? Da ni tu na delu dejavna možnost? Pa vendar je res ta njihova možnost trpna, saj lahko le Bog podeli zrenje Njega samega ustvarjenemu bitju, pri čemer je to bitje lahko v temelju le trpno (prim. op. k I, q. 1, a. 1, c).