Ob koncu starega leta 2022 se je poslovil tudi papež Benedikt XVI. oz. kardinal Ratzinger, kakor je spet postal od leta 2013 naprej, ko je na Petrov sedež stopil papež Frančišek. Ko pač papež abdicira, ni več papež, in čeprav je tudi sam pripomogel k nekim novim poskusom poimenovanja, je zadnjih skoraj deset let bil spet kardinal Ratzinger. Kaj bo zdaj, bomo videli, vsekakor pa je treba zaupati v Božjo moč in previdnost, naš Gospod nikdar v ladji svoje Cerkve ne spi, ampak ima vedno vse v svojih rokah.
To prepričanje, ki je trdno zasidrano v veri, naj velja tudi v letu 2023. Zagotovo je v svojem približno osem let trajajočem pontifikatu papež Benedikt XVI. marsikaj naredil, rekel in postavil, hkrati pa vseeno potem velja dejstvo, da se je umaknil in vodstvo svoje črede prepustil drugemu.
Nekdo je kot komentar podal citat raperja Tupaca Shakurja izpred skoraj trideset let, Dear Mama, natančneje je pesem izšla 21. februarja 1995. Takole pravijo besede: “Nobene ljubezni s strani mojega očka, ker strahopetca ni bilo z nami, umrl je, jaz pa nisem jokal, saj mi moja jeza ni dopustila gojiti čustev za tujca. Pravijo, da sem brez srca, a jaz sem iskal očeta, ki ga ni bilo.” Lahko si seveda prevedete bolje, a dejstvo je, da se je ta naš brat čutil zadnjih skoraj deset let zapuščen s strani očeta, zato pa ob novici o smrti ni bil pretirano žalosten. Morda malenkost.
Stvari glede obravnavanja primerov spolnih in drugih zlorab je seveda postavil papež Benedikt XVI., Frančišek I. je to prejel v doto. Vidimo, kako stvari (ne) funkcionirajo, ampak dobro. Papež Benedikt XVI. je z motuproprijem ‘Summorum Pontificum’ v teoriji liberaliziral tradicionalno bogoslužje in s tem skušal nekako vzpostaviti neko sožitje, morda mir. Vendar je vse to teoretično in praktično stalo na trhlih temeljih, tako da se je pod Frančiškom I. potem iz tega razplamtela nevihta vojne.
Dr. Peter Kwasniewski je zbral prispevke v knjigo ‘Od Benediktovega miru do Frančiškove vojne’, kjer je zbral prispevke ob Frančiškovem motupropriju ‘Traditionis Custodes’. Gotovo so bile želje papeža Benedikta XVI. dobre, vera tudi, dalje od tega pa žal ni šlo. Vse do poletja 2021 je bila nastrojenost proti tradicionalno naravnanim vernikom pač prevelika, s Frančiškovim motuproprijem pa so bili upi in, da tako rečemo, pobožne želje lepega števila vernikov, naenkrat postavljene v kruto realnost – izročilo svete Cerkve pač nima domovinskih pravic, verjetno tudi zato, ker je ta resničnost drugačna od ideologije.
Vendar pa je že tako, da v pokoncilskih časih velja po heglovsko, da če je resničnost drugačna od ideologije, toliko slabše za resničnost. Vsekakor je bila poleti 2021 dokončno pokopana heglovska “hermenevtika kontinuitete”, za katero si je pokojni nekdanji papež domišljal, da izraža resničnost – resničnost pa je drugačna. Zdaj pa – tista resničnost, ki je drugačna od predstav establišmenta, z vladajočim papežem na čelu, je ta, da je, vsaj kar zadeva t. i. Zahod, resničnost novega obredja v totalnem propadu in še dodatnem propadanju, resničnost tradicionalnega obredja pa je živa in v naraščanju. Resničnost “hermenevtike kontinuitete” pa je pač ta, da si je potrebno priznati, da stvar ne funkcionira. Ni hermenevtike, je samo, ali je ni, kontinuiteta. Gotovo bo o tem še kaj mogoče reči v prihodnje.
(16.4. 1927 – 31.12. 2022)
Vsekakor se nekdanjemu papežu Benediktu XVI. zahvaljujemo za vse dobro, konec koncev je on tudi, vsaj posredno, kriv, da je marsikdo na novo prišel do katoliškega izročila in tradicionalne svete maše ter obredja. Je pa tudi res, da se še v času njegovega vladanja ni kaj dosti bdelo nad tem, da bi se motuproprij uveljavil in bi se interesenti lahko svobodno udeleževali tradicionalnega bogoslužja, duhovniki pa ga normalno obhajali. Koliko se je potem res ohranjalo neko kontinuiteto nauka Cerkve in vsega ostalega, je tudi vprašanje.
Tudi nasprotniki stalnega, torej kontinuiranega, nauka Cerkve in njenega obredja, so zelo dobro plavali v Benediktovem svobodnem ali liberalnem morju. Pravzaprav je to plavanje, ki je trajalo že vsaj od pontifikata Janeza Pavla II. naprej, ki je tudi raje potoval po svetu, kot pa reševal težave, ki so se začele kopičiti doma. Kakor za Janeza Pavla II., ki si je po vsej verjetnosti nebesa zaslužil v svoji zadnji fazi zemeljskega življenja, upamo podobno tudi za nekdanjega papeža Benedikta XVI. Naj mu torej Gospod milostno odpusti vse človeške pomanjkljivosti, naj sprejme zadoščevanje, ki mu ga je daroval posebej v zadnjem času svojega zemeljskega romanja, pa naj mu bogato poplača vse dobro, kar je kot vrhovni pastir storil za sveto Cerkev.