10. VPRAŠANJE
O VEČNOSTI BOGA
Sledi vprašanje o večnosti. Glede tega se zastavlja šest vprašanj:
1. kaj je večnost?
2. ali je Bog večen?
3. ali je večnost lastna le Bogu?
4. ali se večnost razlikuje od časa?
5. o razliki med vekom in časom?
6. ali je en vek toliko kot en čas ali ena večnost?
1. ČLEN
Ali je popolno, v celoti hkratno posedovanje neminljivega življenja,
ustrezna definicija večnosti?
(In Sent., lib. I, dist. viii, q. 2, a. 1; De div. nom., cap. 10, lect. 3; Phys., lib. IV, lect. 18, n. 5; De Causis, lect. 2)
ZDI SE, da ni ustrezna definicija večnosti, ki jo določi Boecij v De consolatione (V, 6),[1] kjer trdi, da je večnost »popolno, v celoti hkratno posedovanje neminljivega življenja«, saj:
1. Neminljivost je nikalna beseda. Toda zanikanje sodi k pojmu tistega, kar je pomanjkljivo: to pa ni lastno večnosti. Torej besede neminljivo ne sme biti v definiciji večnosti.
2. Večnost izraža nekakšno trajanje. Vendar trajanje se nanaša bolj na bit kot na življenje. Torej bi moral biti v definiciji večnosti raje izraz bit kot pa življenje.
3. Celota je to, kar ima dele. Vendar to ne sodi k večnosti, ker je nesestavljena. Zato ni ustrezno reči, da je v celoti.
4. Več dni ne more nastopiti hkrati, kakor tudi ne več časov. Vendar večnosti se pripisuje mnoštvo dni in časov, saj je zapisano v Mih 5, 2: »njegov izhod je od začetka, od dni večnosti«; v Rim 16, 25 pa je zapisano: »po razodetju skrivnosti, od večnih časov zamolčane«. Torej večnost ni v celoti hkratna.
5. Celotno in popolno pomeni isto. Če je torej rečeno, da je večnost v celoti, je nepotrebno dodajati, da je popolna.
6. Posedovanje ne sodi k trajanju. Večnost je namreč nekakšno trajanje. Večnost torej ni posedovanje.
ODGOVARJAM, da kakor prihajamo do spoznanja nesestavljenih stvari s pomočjo sestavljenih, tako prihajamo do spoznanja večnosti s pomočjo časa, ki ni nič drugega kot število gibanja, glede na to, kar je prej in glede na to, kar je potem (Phys. IV, 11)[2]. Ker je namreč v gibanju sosledje, kjer en del sledi drugemu, spoznavamo čas iz tega, da štejemo v gibanju to, kar pride prej in to kar pride potem. Čas ni namreč nič drugega kot število tega, kar je prej in tega, kar je potem v okviru gibanja. V tem pa, v čemer ni gibanja, in kar je vselej na enako, ni tega, kar je prej in tega, kar je potem. Kakor torej pojem časa obstoji v štetju tega, kar pride prej in tega, kar pride potem v okviru gibanja, tako obstoji pojem večnosti v dojetju vselejšnje enakosti tistega, kar je povsem negibno.
Dalje, se pravi meriti s časom to, kar se v času začne in konča, kakor pravi Aristotel (Phys., IV, 12)[3]: to pa je zato, ker v vsem, kar se giblje je zaznati začetek in konec. Kar pa je povsem nespremenljivo, kakor ne more imeti nobenega sosledja, tako niti ne more imeti nobenega začetka ne konca.
Zato večnost prepoznamo po dvojem. Prvič po tem, da kar je v večnosti, nima ne začetka ne konca (tj. skrajnosti, na kateri se nanaša); drugič pa po tem, da v večnosti ni sosledja, ker obstaja vsa hkrati.
GLEDE PRVEGA ugovora je torej treba reči, da se nesestavljene reči običajno definirajo po zanikanju, kakor se npr. reče, da je točka, to, kar nima delov. To pa ne pomeni, da sodi zanikanje k bistvu teh reči, pač pa da naš um, ki najprej dojame sestavljene reči, ne more dojeti nesestavljenih, ne da bi odstranil sestavljenosti.
GLEDE DRUGEGA ugovora je treba reči, da to, kar je zares večno, ni le bitje, pač pa je tudi živo; življenje pa se nanaša tudi na dejavnost, za razliko od biti. Podaljševanje trajanja, pa se zdi, da izhaja bolj iz dejavnosti kot iz biti, tako kot je čas število gibanja.[4]
GLEDE TRETJEGA ugovora je treba reči, da se o večnosti reče, da je v celoti, pa ne zato, ker ima dele, pač pa ker ji nič ne manjka.
GLEDE ČETRTEGA ugovora je treba reči, da kakor se Boga, ki je netelesen, metaforično označuje v Svetem pismu z izrazi za telesne stvari, tako se večnost, ki obstaja vsa hkrati, označuje z izrazi za časovna sosledja.
GLEDE PETEGA ugovora je treba reči, da je treba pri času upoštevati dvoje: sam čas, ki je sosledje, in časovni trenutek, ki je nekaj nepopolnega. Zato pa v omenjeni definiciji stojijo besede v celoti hkratno, da bi izključile sosledje in beseda popolno, da bi izključila trenutek.
GLEDE ŠESTEGA ugovora je treba reči, da je posedovanje trdno in mirno imetje. Beseda posedovanje je torej uporabljena v definiciji, da bi označevala nespremenljivost in neuničljivost večnosti.
© 2023, Ivo Kerže, Vse pravice pridržane.
[1] PL 63, 858. Prim. tudi PL 63, 724.
[2] Bk 220 a 25.
[3] Bk 221 b 28.
[4] Gibanje je namreč dejavnost.