Rupnikova “umetnost”

Pri ovrednotenju del patra Rupnika se bomo ozrli na več virov, zelo zanimiv prispevek pa so pripravili pri Družbi sv. Huga iz Clunyja, ki bo v veliki meri povzet v nadaljevanju. Najprej navajajo slovenske škofe, ki so zapisali:

P. Rupnika smo poznali kot izjemnega umetnika in pronicljivega duhovnega voditelja, ki je zaznamoval številna osebna življenja in skupnosti ter ustvaril veliko umetniških del in duhovne literature. Razumemo, da ste ob tej novici mnogi prizadeti in da se sprašujete, če je potrebno vse to zavreči. Prosimo vas, da ob tem tragičnem spoznanju ločujemo med njegovimi nedopustnimi in obsodbe vrednimi dejanji ter njegovim preostalim izjemnim duhovno-umetniškim opusom, ki je bil ustvarjen v mozaikih in na ostalih področjih.

Še enkrat omenjamo p. Briscoeja, ki verjame in trdi, da Rupnikova umetnost izraža tudi neko resničnost, in sicer »lepoto Boga v zakramentih«, kot pa smo že videli, p. Briscoe govori tudi o umetnikih, kakršen je Caravaggio, lahko pa bi govoril še o kom. Vendar pa je ta primerjava brez vsakega smisla, kakor je že opozoril dr. Ivo Kerže, sicer v drugačnem smislu. Caravaggio ni ustanovil nobene »kvazi-redovne skupnosti«, ki vključuje »posvečene žene«, ni pisal velikega števila knjig, ni ustanavljal nekih skupnosti ali gibanj, kjer bi se zbirali laiki in ni bil ali se ni imel za duhovnega voditelja – kar pa velja za Rupnika, to mu pa tudi praktično vsi priznavajo, škofje pa so to in zapisali in povedali v odgovorih po predsedniku SŠK, msgr. Sajetu. Vpliv Caravaggia v življenju Cerkve je bil nikakršen, Rupnik je imel in vse kaže na to, da še ima, velik vpliv, tudi zato, ker je bil, ali še vedno je, sodelavec določenih cerkvenih organov, kot so bile kongregacije in so zdaj po novem dikasteriji. Caravaggio ni destletja skrival svojih umorov, ni bil na široko promoviran, Rupnik se je promoviral in so ga promovirali – njega in Center Aletti kot neke vrste samostan ali Beuronsko¹ gibanje, ki se je razvilo po 2. Vatikanskem koncilu, neko prepletanje umetniškega in duhovnega. Kar široka javnost, torej, vključno z našimi škofi, trdijo, da je prišlo tako na duhovnem kot na umetniškem področju do nekih dosežkov. Mi trdimo, glede na to, kar vidimo, da ni prišlo do nobenih dosežkov, pod vprašaj pa to postavlja v svojem komentarju za Družino tudi dr. Ivan Štuhec. Konec koncev je bilo moč videti, kako hitro se je podrla tovrstna hiša, ko so bile zlorabe potrjene. A poglejmo na področje umetnosti, če je res šlo za dosežke in/ali presežke.

Če objektivno pogledamo, potem gre pri njem za neko sub-artistična dela, za hibrid med psevdo-bizantinskim in psevdo-modernizmom, kar pomeni, da ni ne eno ne drugo. Njegove podobe kakor iz risanke imajo kot svojo glavno značilnost prazne črne oči, ki jih je kritik iz Apulije, Francesco Colafemmina, ko je kritiziral njegovo delo v novi baziliki v kraju San Giovanni Rotondo, primerjal očem nastopajočih v animiranem filmu ‘Coraline’. Tam gre za osebe brez duše, za neke vrste demone. Tu je treba povedati, da so pa prav v ikonski sakralni umetnosti oči sicer tudi ključne, vendar pa nikdar niso tako prazne. V Družbi sv. Huga iz Clunyja pravijo, da je možno primerjati Rupnikova dela samo s tistimi tik pred 2. Vatikanskim koncilom, ali pa s poenostavljenimi podobami, značilnimi za koptske kristjane, vendar ti zadnji izhajajo iz monofizitskega izročila in imajo omejen pogled na učlovečenje, potemtakem tudi omejeno likovno zapuščino, v vsakem primeru pa niti koptske upodobitve nimajo značilnih Rupnikovih oči, če jih tako imenujemo.

Skupaj z omenjeno Družbo se tudi mi sprašujemo, kaj potemtakem Rupnikova dela so, če pač ne gre pri njih za pravo umetnost? Pri njih namreč ne gre za nek poskus pokristjanjenja slogov in del sodobne zahodne umetnosti, ne gre niti za »popularni kič«, zagotovo pa se da reči, da je Janez Pavel II. pomagal pri njegovi uveljavitvi, zlasti lahko o tem govorimo po letu 1999, ko je slovenski jezuit napravil dela v kapeli Odrešenikove Matere v Vatikanu. Potem, ko je Tino Mamić dejal, da so milijoni videli Rupnikove mozaike, je nekdo dejal, da se da reči tudi obratno – da so namreč mozaiki oz. psevdo-mozaiki, ker pač ne gre za mozaike v pravem pomenu, videli milijone. Že tisti v Vatikanu, za začetek.

Glede na to, kdo so njegovi sponzorji, vidimo, da gre pri Rupnikovi umetnosti za uradno umetnost oz. za umetnost cerkvenega establišmenta. Ta umetnost je namenjena doseganju in sintezi raznih ideoloških ciljev. Prvi je ambicija Koncila oz. tistih, ki so si ga prilastili in vseskozi propagirajo »duh koncila«, da bi se dokončno pretrgalo vse vezi s kakršnokoli katoliško umetnostjo Zahoda, še najbolj, kakor je pater Rupnik tudi sam povedal, z barokom. Drugi cilj bi lahko poimenovali »ekumenski«, saj patrova dela na neki način spominjajo na umetnost krščanskega Vzhoda – Rupnikova dela bi naj torej bila zaželena, ker so ekumenska. Vsaj tako trdijo, resničnost pa utegne biti drugačna. Tretji cilj je v tem, da so Rupnikova dela na neki način dosegljiva tudi tistim, ki nekako niso ravno uvedeni v sodobno umetnost, kamor je treba vključiti tudi zgoraj omenjene patrove sponzorje. Kakor velja za neko spominjanje, čeprav bežno, na vzhodno-krščansko umetnost, lahko rečemo, da gre tudi za neko bežno spominjanje na upodobitve svetnikov, kakor jih najdemo sicer po cerkvah, čeprav je vse tako drugačno in moderno, da pravzaprav prave zveze ni. Četrti cilj je v domnevni religiozni naravi Rupnikovih del oz. del Centra Aletti, ki je omogočila oglaševanje Rupnikove umetnosti kot sredstvo za promocijo duhovnih vrednot.

Rupnikova umetnost tako pomaga vladajočemu cerkvenemu establišmentu in ima v tem smislu podobno vlogo, kakršno je imel socialistični realizem v državah vzhodnega bloka, torej tudi v rajnki Jugoslaviji. Oboje ima politično in ne umetniško funkcijo. Kakor je veljalo pri soc-realizmu, velja tudi za Rupnikova dela, da dogme ideologije, v tem primeru pokoncilskega modernizma »duha koncila«, ponavljajo, kjer so pač izvedena ali upodobljena. Kot vedno, je težava v naročnikih, ki sicer ploskajo njegovim delom, v resnici pa so žal ignoranti. V zmagovalni rog je pač bilo na nek način ugodno trobiti, čeprav zadeva ni bila poceni, pater Rupnik pa je potem prišel ter ignorantskim pastirjem in njihovim ovcam predstavil, karkoli je hotel. Vselej je bilo treba razložiti, da bi ljudje lahko doumeli in razumeli. Zaradi tega sploh ne gre za umetnost, še najmanj za sakralno. 

Seveda je tovrstno botrstvo, kakršnega je pater s svojim rimskim Centrom dosegel, zelo donosno – od več sto tisoč evrov, pa do več milijonov. Pri računu za kapelo Univerze presvetega Srca v Connecticutu bi naj šlo za 17 milijonov ameriških dolarjev. Z Družbo sv. Huga iz Clunyja se povsem strinjamo, da je vse skupaj zares tragično – napraskana sredstva se v katoliški Cerkvi pokuri za Rupnikova dela in podobne reči. V isti koš lahko postavimo tudi arhitekte modernističnih cerkva – v nekatere so seveda postavili patra Rupnika, da bi ne bile tako prazne. O tem, ali se bo šlo v te projekte, se seveda potem odločajo cerkveni birokrati in duhovniki sami, brez kakršnekoli umetniške razsodnosti – slednja in kritika tako ali tako nista zaželeni, kakor se nikdar ni smelo kritizirati niti Rupnika. Tudi to je žalostno, da tovrstnih glasov ni bilo, ali se jih je preslišalo oz. utišalo, vedoč, da bodo navadni ljudje, navadni verniki že sprejeli. In plačali. Zato se je tudi hitelo v prepričevanje ljudi in/ali njihove vesti, da je treba vendarle razlikovati oz., če rečemo po jezuitsko, razločiti, med patrom Rupnikom in njegovimi deli po cerkvah – da bi se vseeno sami sebe prepričali da svojega denarja niso vrgli stran, da ni šel v nič. Četudi mozaiki ne bodo odstranjeni, bo po našem mnenju vendarle ljudi težko prepričati, da niso zgrešili svoje naložbe.

¹ Beuron je bil samostan, ki je bil ponovno ustanovljen v 19. stoletju, ki je napravil neko svojo lastno umetniško šolo, ki so jo ustvarjali samostanski umetniki.