4. ČLEN
Ali je vseprisotnost lastna le Bogu?
(q. 52, a. 2; q. 112, a. 2; In Sent., lib. I, dist. xxxvii, q. 2, a. 2; q. 3, a. 2; S. c. G., lib. IV, cap. 17; De div. nom., cap. 3, lect. 1; Quodl. XI, a. 1)
ZDI SE, da vseprisotnost ni lastna le Bogu, saj:
1. Splošnost je po Aristotelu (Post. An., I, 23)[1] vedno in povsod; tudi prvotna tvar, ki se nahaja v vseh telesih, je povsod. Vendar ne eno ne drugo od tega ni Bog. Torej vseprisotnost ni lastna le Bogu.
2. Število biva v tem, kar je šteto. Toda vse vesolje je številčno določeno, kakor je zapisano v Mdr 11, 21. Obstaja torej število, ki je v vsem vesolju in je torej vseprisotno.
3. Celotno vesolje je nekakšno celovito popolno telo, kakor pravi Aristotel (De cael., I, 1)[2]. Toda vesolje je povsod, saj izven njega ni nobenega kraja. Torej ni le Bog vseprisoten.
4. Če bi katero telo bilo neskončno, ne bi bilo nobenega kraja izven njega. Torej bi bilo povsod. Vseprisotnost torej ni lastna le Bogu.
5. »Duša«, kakor pravi sv. Avguštin (De Trin., VI, 6)[3], »je celotna v celotnem telesu in vsa v slehernem njegovem delu«. Če bi torej na svetu obstajala le ena žival, bi njegova duša bila vseprisotna. Zato pa vseprisotnost ni lastna le Bogu.
6. Sv. Avguštin pravi (Epist., CXXXVII, 2)[4], da »kjer duša vidi, tam čuti; kjer čuti, tam živi; in kjer živi, tam je«. Toda duša vidi skoraj vse, saj vidi v zaporednih pogledih vse nebo. Torej je duša vseprisotna.
TODA PROTI temu pravi sv. Ambrož (De Spirit., I, 7)[5], da »kdo si bo drznil reči, da je Sveti Duh ustvarjeno bitje, če je v vsem in povsod in vselej; kar je gotovo lastno le Bogu?«.
ODGOVARJAM, da je biti prvenstveno in po sebi povsod lastno le Bogu. Trdim, da biti prvenstveno povsod pomeni biti v celoti vsepovsod. Kar je namreč vsepovsod tako, da je z različnimi deli v različnih krajih, ni prvenstveno povsod, ker to, kar sodi k pojmu katerega svojega dela, ne sodi k njemu prvenstveno; kakor če je človek bel po zobu, belina ne sodi prvenstveno k človeku, pač pa k zobu. Biti po sebi vsepovsod pa, trdim, sodi k temu, kar se ne nahaja vsepovsod na pritičen način, tj. v smislu določene predpostavke: saj bi v tem smislu bilo proseno zrno vsepovsod, ob predpostavki, da ne bi obstajalo nobeno drugo telo. Nekaj je torej po sebi vsepovsod, če bi sledilo da je vsepovsod, ne glede na predpostavko. To pa je lastno le Bogu, saj ne glede na to, koliko je krajev, tudi če bi jih predpostavili neskončno več od tistih, ki so, bi bilo nujno, da je v njih Bog, kajti nič ne more biti drugače kot po njem. Zato pa biti prvenstveno in po sebi vsepovsod sodi k Bogu in je le njemu lastno, saj kolikor krajev že predpostavlimo, je nujno, da je v slehernem izmed njih Bog in to ne po delih, pač pa po sebi.
GLEDE PRVEGA ugovora je torej treba reči, da sta splošnost in prvotna tvar sicer vsepovsod, vendar ne po isti biti.[6]
GLEDE DRUGEGA ugovora je treba reči, da zato ker je število pritika, ne biva v kraju po sebi, pač pa na pritičen način. Poleg tega ni vso v sleherni šteti stvari, pač pa po delih. Zato ne sledi, da je prvenstveno in po sebi vsepovsod.
GLEDE TRETJEGA ugovora je treba reči, da je celotno telo vesolja vsepovsod, vendar ne prvenstveno, ker ni v celoti v slehernem kraju, pač pa po svojih delih. Prav tako ni po sebi povsod, ker če bi predpostavljali še druge kraje, bi se v njih ne nahajal.
GLEDE ČETRTEGA ugovora je treba reči, da če bi obstajalo neskončno telo, bi res bilo povsod, vendar le po svojih delih.
GLEDE PETEGA ugovora je treba reči, da če bi obstajala ena sama žival, bi se njena duša res nahajala povsod, in sicer prvenstveno, toda pritično.
GLEDE ŠESTEGA ugovora je treba reči, da izraz, da duša nekje vidi, je mogoče razumeti na dva načina. Eden je način, po katerem prislov »nekje« določa dej gledanja iz strani predmeta. V tem smislu je res, da ko gledamo nebo, gledamo v nebo in zato čutimo v nebo. Toda iz tega ne sledi, da v nebu živi ali je, saj življenje in bit ne vključujeta deja, ki bi prehajal v zunanji predmet. Na drug način je mogoče to razumeti, če omenjeni prislov izraža dej gledanja, kakor izhaja iz gledajočega. V tem smislu pa je res, da kjer duša čuti in gleda, tam je in živi. A iz tega ne sledi, da je vsepovsod.
© 2022, Ivo Kerže, Vse pravice pridržane.
[1] Bk 87 b 33.
[2] Bk 268 b 8.
[3] PL 42, 929.
[4] PL 33, 518.
[5] PL 16, 753.
[6] Prejemata namreč bit posameznih podstati, v katerih obstajata.