Predgovor uredništva: strah vidnih predstavnikov modernistične smeri v Sloveniji preprečuje javno in neposredno soočenje mnenj. Zato skušamo te strokovnjake, ki so jih polna usta dialoga, zvabiti na plano in z njimi vzpostaviti argumentirane debate. Zato objava te korespondence.
Dopisovanje (razen zadnjih pet odzivov) je potekalo 1. aprila 2022.
UVODNA OPOMBA: Ker je bil moj zadnji prispevek na Scutum Fidei deležen pozornosti spletnega
portala Družine (https://www.druzina.si/clanek/ivo-kerze-o-svoji-izkusnji-preganjanja-kristjanov) in je v njem moja pozicija povzeta takole: »Izjavil je namreč, ‘da je izrojena vsaka oblika ženske zaposlitve izven doma’. To izjavo je izrekel v svojem zasebnem imenu kot predan katoličan, saj je prepričan, da je to učenje Cerkve in da je izjava ‘tako rekoč prepisana iz papeških okrožnic’«. Kot sem že javno pojasnjeval drugje sem z žensko zaposlitvijo mislil predvsem materino zaposlitev izven doma (https://www.domovina.je/prejeli-smo-ivo-kerze-o-materini-zaposlitvi-izven-doma/ ). Glede mojega »prepričanja«, da je moje stališče prepisano iz papeških okrožnic pa navajam zasebno korespondenco, ki sem jo imel z znanim slovenskim moralnim teologom, ki to »prepričanje« potrjuje. Ob koncu korespondence se menda tudi dovolj jasno pokaže v čem temelji teologija, ki mojemu pogledu nasprotuje. V relativizmu.
Vprašanje:
Spoštovani gospod XXX,
v oddaji XXX na Radiu Ognjišče, ki je bila na sporedu XXX, ste izrekli (od XXX minute dalje), da je
papež Benedikt XVI. izrekel v okrožnici Caritas in veritate, da je mesto matere, prav tako kot očeta,
tudi v službi. Glede na to, da sem sam drugačnega mnenja, želim pa biti zvest nauku Cerkve, me
zanima če mi lahko navedete točno besedilo, kjer okrožnica o tem govori. Sam sem si jo ogledal, pa
tega mesta nisem našel.
Hvala za pomoč!
Lepo pozdravljam v Gospodu,
Ivo Kerže
Odgovor:
Spoštovani dr. Kerže,
Hvala za vaše vprašanje. Sem presenečen, da poslušate oddaje na Radiu Ognjišče in sploh moje
prispevke.
Z veseljem vam odgovorim na vaše vprašanje. Dovolite, da odgovorim malo bolj temeljito.
Dejansko je bilo zame presenetljivo, da je prav papež Benedikt XVI. kot prvi od papežev zagovarjal
enakost med moškimi in ženskami tako na področju dela kot tudi na področju vzgoje in skrbi za
družino. Benedikt XVI. se izogiba jeziku komplementarnosti spolov, ki je bil prevladujoč pri papežu
Janezu Pavlu II., ki je veliko govoril o t. i. »ženskem geniju«, kar je bila že terminologija Drugega
vatikanskega koncila. Benedikt XVI. utemeljuje svoj pogled na naravnem moralnem zakonu, podobno
kot Leon XIII. »Družbeni nauk Cerkve temelji na razumu in naravnem pravu, torej na tem, kar je v
skladu z naravo vsakega človeškega bitja.« (Deus Caritas est, § 28) Vendar pa tisto, kar Benedikt
predlaga kot skladno z naravnim moralnim zakonom, ni neosholastično pojmovanje naravnega
moralnega zakona. Za pravilno razumevanje naravnega moralnega zakona je nujno potrebno
upoštevati spoznanja, do katerih je prišla Mednarodna teološka komisija in so objavljeni v zbirki
Cerkveni dokumenti, št. 130 in ima naslov »V iskanju univerzalne etike. Nov pogled na naravni
moralni zakon.« Ta dokument govori o zgodovinskosti človeške narave in nujni hermenevtiki pri
razlagi, kaj je v skladu s človeško (razumno, osebno) naravo. Mednarodna komisija je obdelala to
temo na izrecno zahtevo papeža Benedikta.
Sedaj pa neposredno k odgovoru: V Caritas in Veritate (2009) je Benedikt XVI. dejal, da
je »dostojno« delo tisto, ki izraža bistveno dostojanstvo vsakega moškega in ženske [cuiusque
viri et cuiusque mulieris] v vsaki družbi: svobodno izbrano delo, ki bo učinkovito povezovalo
delavce, moške in ženske [operarios, viros et mulieres] pri razvoju njihove skupnosti: delo ,ki bo
delavcem omogočalo spoštovanje brez vsakršnega zapostavljanja; delo, ki bo zadoščalo za potrebe
družin in za izobrazbo otrok … (Caritas in Veritate, § 63 – v slovenskem prevodu CD 127, str. 73)
Opozarjam, da je slovenski prevajalec v prvem delu namesto, da bi prevedel »dostojanstvo vsakega
moškega in ženske«, posplošeno prevedel »dostojanstvo vsakega človeka«. V latinskem izvirniku je
tako, kot sem navedel zgoraj. Lahko preverite na: https://www.vatican.va/content/benedict-
xvi/la/encyclicals/documents/hf_ben-xvi_enc_20090629_caritas-in-veritate.html (Quid sibi vult
vocabulum « dignum » operi applicatum? Laborem indicat quendam qui, quaque in societate, signum
sit essentialis dignitatis cuiusque viri et cuiusque mulieris: laborem libere selectum, qui efficaciter
consociet operarios, viros et mulieres, cum progressu eorum communitatis; laborem nempe qui, hoc
modo, operariis permittat ut absque omni segregatione aestimentur; laborem qui necessitatibus
satisfacere possit familiarum atque filios edocere, ne hi operari cogantur; laborem qui operariis
permittat ut libere consocientur atque eorum vocem mittere sinat; laborem qui spatium relinquat
congruum ad proprias inveniendas origines sub aspectu personali, familiari et spiritali; laborem
denique qui dignam praestet operariis condicionem qui vacationem sunt consecuti.)
To je prvi dokument družbenega nauka Cerkve, ki obravnava ženske kot delavke, ne da bi jih
opisoval kot osebe z drugačno naravo, poklicanostjo ali vlogo. Preprosto so omenjene vzporedno z
moškimi, in ko so omenjeni otroci, vzgoja ni odgovornost mater, ampak odgovornost družin.
Podobno linijo zagovarja tudi papež Frančišek v svojih govorih in tudi v okrožnicah.
Papež Frančišek, Nagovor na Srečanju z družinami v
Manili: https://www.vatican.va/content/francesco/it/speeches/2015/january/documents/papa-
francesco_20150116_srilanka-filippine-incontro-famiglie.html (Jožef je prisluhnil glasu
Gospodovega angela in je odgovoril Božjemu klicu, naj skrbi za Jezusa in Marijo. Na ta način je
odigral svojo vlogo v Božjem načrtu in je postal blagoslov ne le za Sveto družino, pač pa za vse
človeštvo. Z Marijo je Jožef postal vzor za dete Jezusa, ko je rastel v modrosti, starosti in milosti
(prim. Lk 2, 52). Ko družine rojevajo otroke na svet, jih vzgajajo v veri in v zdravih vrednotah in jih
učijo, naj prispevajo k dobru družbe, postanejo blagoslov za svet. Družine lahko postanejo blagoslov
za svet!)
Tiskovna konferenca sv. Očeta Frančiška med povratnim letom na nedeljo 28. julija
2013: https://www.vatican.va/content/francesco/it/speeches/2013/july/documents/papa-
francesco_20130728_gmg-conferenza-stampa.html (Vloga ženske v Cerkvi ni le v materinstvu, da
postane družinska mati, pač pa je močnejša: je prav ikona Device, Matere Božje: tista, ki pomaga
Cerkvi, da raste! Pomislite, da je Mati Božja pomembnejša od Apostolov! Pomembnejša! Cerkev je
ženstvena: je Cerkev, je nevesta, je mati. Ženska v Cerkvi ne sme samo… ne vem, kako se reče v
italijanščini… vloga ženske v Cerkvi se ne sme nehati le v tem, da je mati, delavka, omejena… Ne! Je
nekaj drugega! Saj Papeži… Pavel VI. je napisal nekaj krasnega o ženskah, vendar mislim, da je treba
iti dlje v prikazu te ženske vloge in karizme. Ni mogoče razumeti Cerkve brez žensk, in to aktivnih
žensk v Cerkvi, s svojo posebnostjo, ki vodijo naprej. Razmišljam o primeru, ki nima nobene zveze s
Cerkvijo, gre za zgodovinski primer: v latinski Ameriki, v Paragvaju. Zame je paragvajska ženska
najslavnejša ženska Latinske Amerike. Si Paragvajec? Po vojni je ostalo osem žensk na enega
moškega, in te ženske so prevzele težko odločitev: odločitev, da je treba imeti otroke za rešitev
domovine, kulture, vere, jezika. V Cerkvi je treba gledati na žensko v tej perspektivi: v perspektivi
nevarnih odločitev, a na ženski način. To je treba bolje prikazati. Mislim, da v Cerkvi še nismo
proizvedli globoke teologije ženske. Rekli smo le, da sme delati to in ono, da je lahko ministrantka, da
lahko bere Berilo, da je lahko predsednica Karitasa… Vendar to ni vse! Treba je proizvesti globoko
teologijo ženske. To je moje mnenje.)
Glede papeža Frančiška bi lahko našli še veliko drugih odlomkov, ki poudarjajo dostojanstvo ženske.
Kakorkoli že nobenega dvoma ni, da uradni nauk Cerkve zagovarja, da imajo ženske pravico do dela,
saj delo ni namenjeno le preživljanju družine, ampak tudi izpolnitvi samega sebe. Ko papež Benedikt
XVI. govori o dostojnem delu, ki vključuje tako moške kot ženske, ne dela med njimi nobene razlike.
Že papež Janez Pavel II. je presegel interpretacijo, da je »naravno«, da ženske ostanejo doma in
skrbijo za otroke ter ne hodijo na delo izven doma. Vendar imajo po njegovem ženske drugačne
»naravne« darove, ki jih zaradi svojega spola lahko prinesejo na delovno okolje (zaradi
komplementarnosti spolov). (glej Solicitudo Rei Socialis, Centesimus Annus)
Upam, da sem vsaj za silo odgovoril na vaše vprašanje. Seveda ne mislim, da bi lahko kakorkoli
spremenil vaše poglede, ampak sem se vsaj potrudil, da bi vam posredoval vsebino Katoliškega
socialnega nauka zadnjega časa.
Lep konec tedna,
XXX
Vprašanje:
Spoštovani gospod XXX,
hvala za hiter, pa tudi obsežen odgovor – hvala za vse poslano.
Tridtev, ki jo zastopam in ki je izzvala v javnosti v zadnjem času določen rompompom je, da mati (ne
pa ženska nasploh) po naravi ne sodi v službo, pač pa da je poklicana k domačim opravilom, kar
posebej jasno pove Pij XI. v Quadragesimo anno, § 71, (»Domi potissimum vel in iis, quae domui
adiacent, matresfamilias operam navent suam« – Matere naj delajo predvsem doma ter okoli doma in
naj skrbe za domača opravila) in v Casti connubii, § 75, kjer to razširi še na poročene žene (»iidem
errorum magistri… emancipationem… triplicem… statuunt… et socialem, oeconomican, physiologcam vocant… socialem denique, quatenus ab uxore curas domesticas sive liberorum sive familiae removent, ut iis neglectis, suo ingenio indulgere valeat, et negotiis officiisque etiam publicis addicatur« – Vsi ti učitelji zmot… uče trojno osamosvojo ali emancipacijo… in jo imenujejo socialno, gospodarsko in fiziološko… socialno slednjič, ki hočejo z njo oprostiti ženo skrbi za hišo, otroke in družino, da bi se mogla, prosta teh skrbi, vdajati svojim prirojenim nagnjenjem in se posvetiti tudi javnim opravilom in službam).
To je imel po mojem v mislih tudi Leon XIII., ko je govoril o ženskah v Rerum novarum, § 33 (»Sic
certa quaedam artificia minus apte conveniunt in feminas ad opera domestica natas : quae quidem
opera et tuentur magnopere in muliebri genere decus, et liberorum institutione prosperitatique familias
natura respondent« – Tako so gotovo nekatera dela manj primerna za ženske, ki so rojene za hišna
opravila; ta dela namreč dobro obvarujejo čast ženskega stanu in ustrezajo po svoji naravi vzgoji
otrok in napredku družine).
V besedilih, ki ste mi jih poslali ta trditev ni zanikana, tudi ne v Caritas in veritate, saj je tam govora
le o ženskah nasploh kot delavkah, ne pa specifično o materah (ali ženah).
Se strinjate?
Lep pozdrav v Gospodu!
Ivo Kerže
PS:
V Caritas in veritate tudi ni jasno ali je z delom mišljeno le delo v javnosti ali tudi
Odgovor:
Vsekakor imate prav.
Obilo blagoslova.
XXX
Vprašanje:
Spoštovani gospod XXX,
Se opravičujem, ampak, glede na datum, bi Vas pa le vprašal, ali je bil Vaš včerajšnji zadnji odziv
prvoaprilska šala. 1
In Xto,
Ivo Kerže
Odgovor:
Spoštovani dr. Kerže,
ne vem, na kaj ciljate glede prvoaprilske šale :-). Imate prav, da CIV govori o ženskah in ne
eksplicitno o materah.
V tem delu imate prav.
Ne strinjam pa se z vami, da matere ne bi smele biti zaposlene. Besedila Leona XIII. in Pija XI. bi
morali gledati v luči takratnega izkoriščanja žensk. Se pa zelo strinjam, da je družina danes zelo
ogrožena in da je odsotnost staršev pri odraščanju otrok velik problem.
Za nadaljnje soočenje argumentov na podlagi besedil DNC bi rabil več časa. Trenutno XXX ne morem
obljubiti, da bo to moja prioriteta.
Lepo soboto.
XXX
Vprašanje:
Spoštovani gospod XXX,
vem, da nimate veliko časa, ampak morda pa boste le uspeli odgovoriti na to kratko vprašanje. Ali menite, da s tem, ko papeži v okrožnicah (denimo v zadnjih nekaj desetletjih) ne omenjajo več nauka o morali, ki so ga papeži pred tem večkrat omenjali, že ipso facto ta nauk neha biti veljavni del učiteljstva Cerkve?
Vem, da je vprašanje malce nenavadno, ampak nekateri moji sogovorniki točno to trdijo (da neha biti),
tako da me zanima Vaše mnenje na to temo.
Hvala v naprej za pomoč.
Lep pozdrav v Gospodu!
Ivo Kerže
Odgovor:
Spoštovani dr. Kerže,
Zavedam se, da moji odgovori ne bodo naleteli na razumevanje, ker imava vsak svojo paradigmo
razmišljanja.
Moja paradigma razmišljanja je hermenevtična: človek je tudi v svoji presežnosti in racionalnosti
vedno zgodovinsko in kulturno pogojeno bitje – človek je po naravi kulturno in zgodovinsko bitje. To
seveda ne vodi v relativizem in zanikanje univerzalizma, ampak v priznavanje različnosti znotraj
temeljne enosti človekovega univerzalnega dostojanstva. To pa pomeni tudi, da spoznanje naravnega
moralnega zakona raste skozi zgodovino in da smo danes v marsičem dozoreli na moralnem področju
v odnosu do preteklosti: npr. vprašanje suženjstva, vprašanje smrtne kazni, vprašanje enakopravnosti
vseh ljudi. Se je J. H. Newman motil, ko je trdil, da suženjstvo ni intrisece malum? In to prav J. H.
Newman, ki je zagovarjal tezo o razvoju krščanskega nauka?
Vaša paradigma je – če prav razumem – pozitivistična, saj fiksira določene resnice enkrat za vselej.
Človeška narava je večna in nespremenljiva, prav tako tudi moralne resnice. Cerkveno učiteljstvo je
avtentični razlagalec naravnega moralnega zakona in se pri tem ne more motiti. Kar cerkveno
učiteljstvo uči na moralnem področju, je izvzeto iz spremenljivosti in zgodovinskosti tega sveta. Gre
torej za predstavo, da cerkveno učiteljstvo in naravni moralni zakon obstajata izven zgodovinskosti in
kulturne pogojenosti. Prav to omogoča trdnost in večnost moralne resnice.
Če sem vsaj približno zadel najini mentaliteti, potem je jasno, da ne moreva priti skupaj. Vi želite
večne in nespremenljive moralne resnice in ste prepričani, da je samo to pravilno, jaz trdim, da je vsak
nauk in vsako spoznanje ukoreninjeno v določenem kulturnem in zgodovinskem okolju. V lahko meni
očitate relativizem in modernizem, meni pa se zdi, da vi ostajate znotraj določenih resnic, ki jih je kot
večne razglasila neosholastika. Verjetno se oba motiva.
Po mojem mnenju Bog deluje znotraj zgodovine odrešenja, hodi s svojim ljudstvo in se postopoma
razodeva. Nauk, ki je danes izražen drugače kot v preteklosti, preteklega nauka ne zanika, ga ne
razveljavlja, mu ne nasprotuje, ampak ga razvija, nadgrajuje, razširja – dela, da nauk napreduje (pro-
gredire). Stvari je treba razumeti znotraj zgodovinskega konteksta in ne znotraj statičnih predstav.
Ampak to je hermenevtični pogled, ki je lasten moralni teologiji po Drugem vatikanskem koncilu in
vem, da se vsi s tem ne strinjate. Je pa to nauk, ki je del cerkvenega učiteljstva (predlagam branje
Gaudium et Spes in pa dokumenta V iskanju univerzalne etike: nov pogled na naravni moralni zakon).
Kar zadeva vprašanje dela žensk in mater, želim še enkrat poudariti, da je od Leona XIII. do na primer
Janeza Pavla II. (Laborem exercens) prišlo do opaznega napredka v “antropološkem” smislu dela, ki ni
le “proizvajanje” materialnih dobrin za preživljanje družine in vzdrževanje njenega življenja. Če delo,
kot jasno navaja LE, služi legitimni in nujni udeležbi v usodi sveta in zgodovine s
samouresničevanjem (moški in ženske, matere in očetje), kako je potem mogoče reči, da bi bilo treba
dovoliti delo ženskam, ki niso matere? In zakaj očetje ne bi smeli opustiti dela in bi morali delati samo
moški, ki niso očetje?
Ne razumem, zakaj ne bi imeli tudi očetje pravice, da so več z otroki, da bi bolje poskrbeli za vzgojo
svoji otrok. Iz izkušenj vemo, da je prav pomanjkanje lika očeta pri vzgoji danes največji problem.
Otroci niso otroci mater, temveč otroci zakoncev in so prihodnost naših skupnosti, zato bi morale biti
politike dela usmerjene tako, da bi omogočale skupno življenje družin, kjer bi lahko tako oče kot mati
izvajala svojo vlogo pri vzgoji. Po drugi strani pa tudi oba skrbela, da z delom, v katerem sodelujeta s
Stvarnikom, uresničujeta svoje lastno poslanstvo, zaradi katerega sta poslana na svet. Poslanstvo
ženske ni reducirano samo na materinstvo. Kaj pa, ko otroci odrastejo? Kaj pa je potem njeno
poslanstvo? Poznam ženske, ki se počutijo izgubljene, ko otroci odrastejo. Marsikakšna drži svoje
otroke ob sebi in jim ne dovoli, da bi šli svojo pot. Še naprej plete gnezdo in jih želi držati v gnezdu –
ker bo sicer osamljena, nekoristna … Otroci niso lastnina svojih mater. Otroke je treba vzgajati kot
samostojne osebnosti, ki bodo sposobni družinskih in družbenih odgovornosti, kar je naloga nas vseh –
seveda v začetnem obdobju v prvi meri staršev.
Čeprav si predstavljam, da bo šlo to moje razmišljanje mimo vaših ušes, sem to napisal. Mislim, da je
odgovor v skladu z mojo logiko na vaše vprašanje jasen. Ja, nauk se razvija in pretekla spoznanja so z
novimi spoznanji presežena. Seveda pa vas ta odgovor ne bo zadovoljil in vas bo verjetno še utrdil v
tem, da moj pogled ni katoliški.
Želim vam globoko doživete velikonočne praznike in vas lepo pozdravljam,
XXX
Zaključek:
Spoštovani gospod XXX,
nikakor ne misliti, da je šel Vaš odgovor mimo mojih ušes. Zelo cenim Vašo pripravljenost na
pogovor o teh temah, čeprav vem, da ste časovno omejeni zaradi raznih obveznosti. Hvala za čas, ki
ste si ga vzeli.
Nedvomno ste dobro izrisali moj pristop, ki je zavezan tomizmu ali, če želite, neotomizmu, z
metahistoričnim pojmovanjem narave, tj. bistva človeka. Prav tako drži, da ne razumem, kako se Vaša
pozicija historiziranega pojmovanja narave (in dogem) izogne relativizmu. Ali je človek animal
rationale ali pa ni. Kako naj bi se njegova narava spreminjala brez kršitve zakona neprotislovnosti?
Razen če rečemo, da ne moremo spoznati narave (tj. bistev) stvari, a s tem zapademo v agnosticizem,
ki je spet protislovna pozicija (če namreč rečemo, da ničesar ne moremo spoznati, potem ne moremo spoznati niti tega, da ni mogoče ničesar spoznati…). Sklepam, da menite, da zakon neprotislovnosti nima absolutne veljave. A kako lahko potem sploh določiva predmet pogovora, če je ta predmet istoveten svoji negaciji.
Dejstvo pa ostaja, da nismo našli dokumenta, ki bi trdil, da je dobro, da gre mati v službo in torej še
vedno ostaja v veljavi predhodni nauk. Razen, če ste našli kakšno novo besedilo.
Ampak, če ne priznavamo zakona neprotislovnosti, je potem tudi iskanje takšnega dokumenta
istovetno ne-iskanju…
Glede mamic, ki se oklepajo svojih otrok in jih ne puščajo oditi, je pa menda to bolj značilno za one
mamice, ki so zamudile čas odraščanja svojih otrok, ko so bile v službi, potem pa bi rade nekaj
nadoknadile…
Se strinjam z Vami, da so razlike med nama na globalni, načelni ravni.
Lep zaključek posta in veselo Veliko Noč želim tudi Vam,
XXX