V zadnji reviji Reporter je več strani dolg intervju s p. Brankom Cestnikom, kjer znani slovenski duhovnik brez težav pravi, da glede cepljenja ni bil nevtralen, temveč je njemu v prid celo pridigal. Ni bil edini, saj je to počelo in še počne veliko število duhovnikov na Slovenskem (kar pomeni, da to počno tudi zamejski slovenski duhovniki), lahko pa rečemo, da je štajerski redovnik in župnik nekako njihov glas. Zanimivo, da je njemu bil milostno naklonjen kar intervju, medtem ko je bil Scutum Fidei namenjen le grdo sfrizirani članek. Mnogi so dejali, da se tako ali tako ve, da je ta medij levičarski, če pa to drži – in očitno drži – potem se postavlja vprašanje, zakaj je bil tako naklonjen p. Cestniku. Če pa je 1+1 še vedno 2 in je Reporter levičarski… Pustimo, ker je ta delitev na leve in desne tako ali tako mimo. Še vedno sicer »gliha vkup štriha«, vendar pa je isti rog, v katerega sedaj trobijo večinski mediji, kar v Sloveniji pomeni praktično vsi mediji, pa slovenski katoliški cvetober, kar pa ne nujno pomeni vsi duhovniki in verniki, ta rog je sedaj rog vladarjev scene, torej vladarjev sveta.
Angleški katoliški pisatelj (dragi p. Cestnik – Lewis je bil Irec in ne Anglež!), msgr. Robert Hugh Benson je napisal roman ‘Gospodar sveta’, kjer pa vemo, koga je označil za slednjega. Kot so nam torej povedali mediji, z Reporterjem na čelu, in kot nam pravijo katoliki na vodilnih mestih, smo mi fundamentalisti in radikalci, oni pa ne. Mi se sklicujemo na katoliške korenine in temelje, oni pač ne. Pravijo torej, da nimajo ne korenin ne temeljev. Če jim je tako všeč, kdo smo mi, da bi sodili, kakor je lepo dejal na letalu sveti oče. Pravijo tudi, da se ne sme iti ne levo ne desno, ampak po sredini, ker se sicer gre v skrajnosti. No, na cesti je to sila nevarno početje, saj se po večini sveta vozi po desni, kjer je imel Commonwealth svoj vpliv, se vozi po levi, kar sicer razloži marsikaj – nikjer pa po sredi ceste. Vemo tudi, kaj pravi Sveto pismo o tistih, ki niso ne vroči ne hladni…
Ko se obravnava vprašanje zapiranja cerkva, ugotovimo, da ima p. Cestnik osebni odnos z virusom. Pravi namreč, da ne nacizem (v resnici je to bil nacionalsocializem, op. a.) ne komunizem nista uspela v tem, v čemer je uspel covid19, da je zaprl cerkve in nam kar dvakrat onemogočil obhajanje velikonočnih praznikov. Cerkve so bile v resnici zaprte trikrat, če pa upoštevamo še PCT pogoj, potem so bile zaprte štirikrat, vsaj za veliko ljudi. Vendar jih ni zaprl virus, temveč ljudje. Natančneje so to bili naši škofje, saj so bili vsi tam podpisani, pa četudi se morda kdo od njih morda ni strinjal, da se je njegovo ime znašlo tam. Četudi Cestnik pravi, da pri SŠK ne gre za neko cerkveno vlado na Slovenskem, ampak za koordinacijsko in posvetovalno telo, pa to telo deluje ravno kot nekakšna vlada. Primerjamo lahko z odnosom EU in posameznimi državami članicami. Toliko opevani 2. vatikanski koncil je le mrtva črka na papirju, dejansko pa je politična logika tega sveta zavladala tudi med katoliškimi škofi. V ključnih trenutkih so tako bile cerkve zaprte, verniki pa niso mogli vršiti svojih dolžnosti. Niti Bogu niti vernikom tako ni bilo dano tisto, kar komu gre. PCT pogoj, ki ni bil obvezen nikjer drugje, pa je bil obvezen v Sloveniji. Spet – ni bil virus tisti, ampak škofje, vidni duhovniki pa so jim vselej pritrjevali. Tako je prišlo do delitve med čiste in nečiste, prav do takšne delitve, kakršno Cestnik očita Scutum Fidei, pa seveda ni edini. Prišli smo do elite, tudi med slovenskimi katoliki, in med rajo. Prišli smo do tega, da se Jezusovo telo daruje za PCT, ne pa tudi za ostale.
Dolg uvod v nekaj drugega, kar smo hoteli podati slovenskemu bralcu, saj tega v svobodnih, vključujočih, demokratičnih, pluralističnih in sinodalnih katoliških medijih tega ne bo mogel zaslediti:
V Avstriji se je 120 katoliških duhovnikov in diakonov podpisalo pod javno izjavo (v angleščini je tukaj), ki so jo pred tem (februarja) že poslali škofom, od katerih seveda niso dobili odgovora. Dejali so, da so pastirji celotne črede, ne samo dela, da pa je katoliška Cerkev določen del črede pustila na cedilu in ga ni branila. Pravijo, da ima »katoliška Cerkev osnovno nalogo ne samo spoštovati svobodo vesti posameznika, ampak jo mora tudi braniti, saj je ‘vest najbolj skrito jedro človeka in njegovo svetišče, kjer je sam z Bogom, čigar glas odmeva v človekovih globinah’ (CS 16).«
Gre torej v prvi vrsti za siljenje k cepljenju, saj kakšna dva milijona Avstrijcev tega iz določenih razlogov ni naredilo. Cerkev je torej Cerkev tudi zanje oz. bi naj bila. V Sloveniji je, v odstotkih, delež prebivalstva, ki se ni cepilo, še večji. Avstrijski duhovniki so dejali, da je precejšnje število vernikov Cerkev zapustilo v zadnjih časih zaradi njene kovidne politike. Prav gotovo je bilo tako tudi v Sloveniji. Cerkev pač ni bila več vsem vse, v skladu s sv. Pavlom, ampak se je tudi sama šla delitve, ali pa jih poglobila. Prišlo je do obsojanja, sumničavosti in podobnih reči. Ni bilo posluha za razloge ljudi. Avstrijski duhovniki podajajo uradne podatke stranskih učinkov in smrti, pa sprašujejo svoje škofe, ali bo Cerkev prevzela odgovornost tudi za to, glede na to, kako se je odzvala glede cepljenja. Prav tako pozivajo k odgovornosti glede molka o vseh težavah, ki so doletele avstrijsko prebivalstvo, od tega, da so se znašli mnogi v eksistencialnih težavah in so se mnogim zrušili temelji preživetja. Vodilni v Cerkvi pa so stali križem rok tudi takrat, ko se je ljudi izsiljevalo in vršilo nad njimi razne pritiske, tudi psihološkega.
Pri nas je bilo prav tako. Prav tako je ostala Cerkev v svojih glavnih možeh tiho ob povečanem številu samomorov, psihičnih bolezni in drugih zadev, ki so se v koronskih časih drastično povečale, kot so recimo ločitve in nasilje, ločitve zaradi različnih pozicij in mnenj v samem sorodstvu pa tako ali tako nikogar ne zanimajo.
Avstrijski duhovniki jasno pravijo, da mora Cerkev biti vselej na strani stiskanih in pomoči potrebnih, kjer so jasne besede našega Gospoda, da vse, kar storimo kateremu od teh najmanjših, storimo njemu (Mt 25,40). Cerkev pač ne more in ne sme, po njihovih besedah, biti le za nekatere, temveč za vse.