Teološka suma – I, q. 1, a. 1

(slovenski prevod dr. Iva Keržeta)

PREDGOVOR

Ker mora učitelj katoliške resnice ne le poučevati poznavalce, pač pa tudi izobraziti začetnike, po Apostolovi besedi (1 Kor 3, 1-2): »kakor nedoraslim v Kristusu sem vam dal mleka piti, ne jedi«, je naš namen v tem delu tako prikazati to, kar se nanaša na krščansko vero, da bo primerno za izobrazbo začetnikov.

Opazili smo namreč, da novinci v tej vedi naletijo na veliko oviro, ko berejo spise raznih avtorjev: deloma zaradi obilice nekoristnih vprašanj, členov in predmetov obravnave, na katere tam naletijo; deloma zato, ker to, česar se morajo naučiti, ni podano tam po znanstvenem redu, pač pa po redu, ki ga zahteva komentiranje te ali one knjige ali pa okoliščine, v katerih nastane disputacija; deloma pa tudi zato, ker pogosto ponavljanje proizvede odpor in zmedo v dušah poslušalcev.

Skušali se bomo torej ogniti tem in podobnim nevšečnostim ter bomo z zaupanjem v Božjo pomoč poskusili to, s čimer se ukvarja sveta veda, prikazati tako kratko in jasno, kolikor pač to sama snov dopušča.

PRVI DEL

1. VPRAŠANJE

O SVETI VEDI, KAKŠNA JE IN NA KAJ SE NANAŠA

Da bi torej našemu prikazu začrtali zanesljive meje, je treba najprej obravnavati sveto vedo, kakšna je in na kaj se nanaša.

Glede tega je treba zastaviti deset vprašanj:

1. o nujnosti te vede;

2. ali je ta veda znanost;

3. ali je ena ali jih je več;

4. ali je spekulativna ali praktična;

5. o primerjavi z drugimi znanostmi;

6. ali je ta veda modrost;

7. kaj je njen predmet;

8. ali je argumentativna;

9. ali mora uporabljati metaforične ali simbolične izraze;

10. ali mora ta veda prikazati Sveto pismo v različnih pomenih.

1. ČLEN

Ali je nujno imeti še eno vedo poleg filozofskih disciplin?

(II-II, q. 2, a. 3–4; In Sent., lib. I, prol., a. 1; De ver., q. 14, a. 10; S. c. G. I, 4–5)

ZDI SE, da ni nujno imeti poleg filozofskih disciplin še eno vedo.

            1. Saj človek ne sme težiti k temu, kar presega razum, po besedi Siraha (3, 22) »višjih stvari ne preiskuj«. A to, kar je podvrženo razumu je v zadostni meri obravnavano v filozofskih disciplinah. Zato se zdi nepotrebno, da bi poleg filozofskih disciplin imeli še eno vedo.

            2. Dalje, se veda lahko nanaša le na bitje: spoznati je mogoče le resnico, ki je vidik bitja. A o  bitjih je govor v filozofskih disciplinah; tudi o Bogu je tam govor, saj se enemu delu filozofije reče teologija ali veda o Bogu, kot pravi Aristotel (Metaf. V, 1, 1026 a 19). Ni torej potrebno imeti še ene vede poleg filozofskih disciplin.

            TODA PROTI temu je to, kar piše v 2 Tim 3, 16: »Vse Pismo je navdihnjeno od Boga in koristno za poučevanje, svarjenje, za poboljševanje in vzgojo v pravičnosti«. Sveto pismo, ki je navdihnjeno od Boga, pa ne sodi med filozofske discipline, ki jih je razvil človeški razum. Koristno je torej, da poleg filozofskih disciplin obstaja še od Boga navdihnjena znanost.

            ODGOVARJAM rekoč, da je nujno za zveličanje človeka, da poleg ostalih filozofskih disciplin, ki jih raziskuje človeški razum, obstaja še veda, ki izhaja iz Božjega razodetja. Prvič zato, ker je človek usmerjen k Bogu kot smotru, ki presega dojemanje razuma, po besedi Izaije (64, 4): »oko ni videlo, razen tebe, o Bog, kaj si pripravil tistim, ki te ljubijo«. Smoter  pa mora biti vnaprej znan ljudem, saj morajo svoje namene in dejanja usmerjati v smoter. Zato pa je bilo nujno za zveličanje ljudi, da jim je bilo po Božjem razodetju posredovano to, kar presega človeški razum.

            Celo glede tega, kar je možno o Bogu spoznati s človeškim razumom, je bilo nujno človeka poučiti z Božjim razodetjem. Kajti do resnice o Bogu, h kateri pridemo z razumom, bi se lahko dokopalo le malo ljudi in še to v daljšem razdobju in z mnogimi napakami: od spoznanja teh resnic pa je v celoti odvisno zveličanje ljudi, ki je v Bogu. Da bi torej na najustreznejši in najzanesljivejši način bilo poskrbljeno za zveličanje ljudi, je bilo nujno, da smo bili poučeni o Božjih rečeh prek Božjega razodetja.

            Nujno je torej bilo, da smo poleg filozofskih disciplin, ki jih proučujemo z razumom, prejeli po razodetju še sveto vedo.

            GLEDE PRVEGA je treba reči, da je res, da človek ne sme z razumom proučevati reči, ki so višje od človeškega spoznanja, pač pa jih mora sprejeti v veri, če mu jih Bog razodene. Saj v navedenem mestu Sirah dodaja (3, 25): »Zakaj veliko reči je bilo tebi pokazanih, ki presegajo človeško dojemanje«. Prav to pa obravnava sveta veda.

            GLEDE DRUGEGA pa je treba reči, da so različni vidiki spoznanega predmeta tisti, ki povzročajo različne znanosti. Isti znanstveni zaključek lahko dokaže tako astronom kot fizik, npr. da je zemlja okrogla: toda astronom si bo pri tem pomagal z matematiko, ki odmišlja od tvari; fizik pa si bo pomagal z obravnavo same tvari. Zato pa ni ovire, da bi o istih stvareh, ki jih filozofske discipline obravnavajo kot spoznavne v luči naravnega razuma, razpravljala še druga znanost, v kolikor so spoznane v luči Božjega razodetja. Zato pa teologija, ki je del svete vede, ni istega rodu kot teologija, ki je del filozofije.

Dodaj odgovor

0
    0
    Vaša košarica
    Košarica je praznaTrgovina