Zasledili smo na strani American Thinker zanimiv članek avtorjev Geoffreyja Clarfielda in Salim Mansurja, ki govori o tem, kako je Samuel P. Huntington leta 1996 v svojem morda najbolj znanem delu ‘Spopad civilizacij’ (slovenska izdaja je izšla leta 2005 v zbirki Premiki pri Mladinski knjigi) precej natančno napovedal potek dogodkov, ki smo mu priča v Ukrajini. Njegova knjiga je takrat pravzaprav bila odgovor Francisu Fukuyami, ki je napisal ‘Konec zgodovine’ (esej je leta 1990 izšel v Novi reviji), pa tudi ‘Konec človeštva’ (v slovenščini imamo več izdaj). V obeh delih si je skušal predstavljati, kaj se bo zgodilo po obdobju hladne vojne. Pravzaprav se je spraševal, kakšna bo prihodnost. Dva različna pogleda. Članka ne popolnoma prevajamo, ampak večinoma. Sproti dodajamo kakšno svojo misel.
Za Fukuyamo je konec hladne vojne pomenil tudi konec zgodovine oz. Zgodovine – z veliko začetnico, ker bi naj bilo konec zgodovine v smislu ideoloških spopadov. Po njegovem mnenju noben prihodnji dogodek ne bi smel več pod vprašaj postaviti globalne razširitve neoliberalnega »reda«, ki bi temeljil na svobodi, demokraciji, tržni ekonomiji in sekularizaciji kultur. Skratka, da bi se povsod zgodila neke vrste amerikanizacija.
Huntington je bil drugačnega mnenja. Menil je, da bodo ideološke delitve nadomestile druge, trajnejše, ki bodo temeljile na kulturah in verskih izročilih. Huntington je tudi definiral civilizacijo kot največjo kulturno identiteto v zgodovini. Huntington si je zato od Bernarda Lewisa, zgodovinarja Bližnjega Vzhoda in islamske civilizacije, sposodil »spopad civilizacij«, ki bi se naj zgodil in bi naj omračil prihodnost v novem stoletju in tisočletju.
Optimiste, kakršen je npr. Fukuyama, je Huntington opozoril na problem zahodne ali, raje, zahodnjaške kulture, za katero se je splošno mislilo, da mora postati univerzalna, da mora torej zavladati po celem svetu. Za to kulturo je dejal, da ima zlasti tri težave: je lažna, nemoralna in nevarna. Vsa druga ljudstva, ki je še niso, bi morala sprejeti zahodne vrednote, institucije in kulturo, kakor se je to že prej v bistvu zgodilo v polnosti v evropskih in drugih deželah zahodnega bloka, v neki meri pa tudi v deželah vzhodnega bloka, sploh če gledamo na rajnko Jugoslavijo. Ameriški politolog je opozoril, da je nujna posledica univerzalizma imperializem. Razvoj dogodkov je pokazal, da je bila napoved Huntingtona pravilna, medtem ko se je Fukuyamin optimizem razblinil kot milni mehurček.
Izvažanje demokracije in drugih »vrednot« je sicer potekalo že v devetdesetih letih 20. stoletja, posebno pa se je razplamtelo po 11. septembru 2001. Takrat so ZDA, skupaj s t. i. »novo-konservativci« (angl. neocon) sprožile »svetovno vojno proti terorizmu« ter začele masovni izvoz demokracije in ameriških »vrednot«. Prišlo je do vojne brez konca, namesto da bi po koncu hladne vojne vladal mir, posebej ni konca zaradi te napovedane vojne terorizmu. Nazadnje je prišlo do ponovnih spopadov z Rusijo, ki so sprožili vojno v Ukrajini, kjer naj bi potekala nekakšna meja med zahodno in vzhodno civilizacijo. Kakor da se hladna vojna ne bi nikoli končala. Praktično vsi nekritično sprejemamo to razdelitev in vsiljeno dogmo (ko se menja neko vero z eno drugo, pridejo nove verske resnice), po kateri bi naj mi bili Zahod, vključno z Ukrajino, naprej pa Vzhod. Kam sta šli krščanska in evropska civilizacija, pa sploh ni pomembno. Očitno se zgodovina piše na novo, zgodovino pišejo zmagovalci, torej ZDA. Slednje so, kot vemo, zmagale v 2. svetovni vojni – takšna je pač uradna razlaga.
Ko se ustavimo v Ukrajini, je spet prišla na plano pred-komunistična ruska zgodovina, kjer je bila Rusija središče pravoslavnega krščanstva, Moskva pa »tretji Rim«, nova država, neodvisna Ukrajina pa je zelo razdeljena v sebi. Nekje polovica prebivalstva gravitira proti Rusiji, druga polovica pa k t. i. Zahodu. Ukrajina tako jasno kaže spopad civilizacij, saj njen velik del stremi k Zahodu, ki ga predstavljata EU in NATO, da bi ohranila svojo kulturno identiteto, ki jo dojema kot del zahodnega razsvetljenstva. Zavzema se torej za »vrednote« francoske revolucije. Na drugi strani imamo Ruse, ki se borijo proti tem t. i. zahodnim vrednotam, ker sprevračajo njihovo kulturno identiteto in njihovo na novo rojeno in razplamtelo pravoslavno krščanstvo. Imajo se torej za neke vrste novo krščansko civilizacijo, kristjanstvo ali Christianitas.
Tu se pa pravilnost Huntingtonove teze tudi nekako konča, če torej ostanemo pri Ukrajini kot nekakšnem mikrokozmosu nekega svetovnega razkola, ki se odvija v svetu. Politolog namreč ni šel za tem, da obstaja določen propad tudi znotraj samih civilizacij, ko se slednje odpovedo svojim temeljnim vrednotam, kar pa so recimo raziskali Allan Bloom, Neil Postman in Christopher Lasch. Prvi je napravil delo ‘Zapiranje ameriškega uma’, drugi ‘Diskurz v dobi šovbiznisa’, tretji pa dve deli, in sicer ‘Kultura narcisizma’ ter ‘Upor elit’ (obe deli sta tudi v slovenščini). Vsi trije opisujejo, kaj se zgodi, ko se kultura začne odpovedovati svojim osnovnim vrednotam, posledično pa izgubi svoj duhovni življenjski sok. Gre za kulturo sedanjosti, ki v svojem stalnem iskanju uživaštva pozablja na zgodovino in je ne zanima prihodnost. Lasch je zapisal, da narcisoidnega človeka »ne zanima prihodnost, ker ga sorazmerno malo zanima preteklost«.
Huntington si očitno ni mogel predstavljati, da bi ta Zahod, ki je čedalje bolj brez vere, vesti, popolnoma sekulariziran in libertaren utegnil predstavljati večjo nevarnost od drugih kultur v povečevanju razdelitev med civilizacijami v svetu po koncu hladne vojne. Ni torej razumel, da tak Zahod ne more voditi drugih niti jim biti moralni vzor, ko pa je sam v popolnem kulturnem in duhovnem razsulu, da bi ne prišlo do spopada civilizacij. Motil se je tudi v tem, da bi bila temeljna ameriška kultura edinstvena, saj je temeljila na razsvetljenskih idejah, ki jih ne moremo imenovati vrednote. Je pa imel prav, ko je trdil, da bo Amerika s tem, ko bo s takšno in drugačno silo širila to svojo degradirano kulturo, slednjo iz ameriške posebnosti sprevrgla v ameriški imperializem.
Zato naša dva avtorja opozarjata, da bi se morale ZDA vsaj v zadnjih dvajsetih letih spomniti na besede Johna Quincyja Adamsa:
“Kjerkoli bo prapor svobode in neodvisnosti ali bo razvit, tam bo ameriško srce, njeni blagoslovi in njene molitve. Vendar pa ona ne gre v inozemstvo iskat pošasti, ki bi jih uničila. Ona je dobrodelnica svobode in neodvisnosti vseh. Je pa zagovornica in varuhinja samo svojih.”
John Quincy Adams
Za ZDA je pomenilo nagovarjanje ali vabljenje Ukrajine v NATO povečanje notranje razdeljenosti »raztrgane« dežele, istočasno pa so vabile Rusijo, naj preventivno naredi invazijo, da bi izničila tisto povabilo. Ukrajinska tragedija ima toliko opraviti z ruskim revanšizmom, kolikor ima z ameriškim napuhom, ki je storil, da so ameriški voditelji spregledali tako Huntingtonova opozorila, kot tudi Washingtonov poslovilni govor iz leta 1796, ki je bil še toliko bolj aktualen v letih po hladni vojni. Takole je opozarjal prvi ameriški predsednik:
“Evropa ima celo vrsto prvotnih interesov, ki se nas ne dotikajo, ali pa se na zelo bežno dotikajo. Zato se bo znašla v pogostih sporih, katerih vzroki so v osnovi tuje našim skrbem. … Zakaj bi vklenili naš mir in blaginjo v napore evropske ambicioznosti, rivalstva, interesa, humorizma ali kaprice tako, da našo usodo prepletemo s tisto kateregakoli dela Evrope? Naša politika je takšna, da se izogibamo trajnim zavezništvom s katerimkoli delom tujega sveta.”
George Washington
Američani bi se torej morali iz ukrajinske tragedije naučiti lekcijo, da ko se zgodijo oddaljeni spopadi vzdolž civilizacijskih meja iz razlogov, ki so Ameriki tuji, je njeno vmešavanje po navadi tisto, ki naredi več slabega kot dobrega. Če pa želijo, da bi jim drugi prisluhnili, bi morali najprej biti v besedah in dejanjih zvesti svojim temeljnim vrednotam.