Med starejšimi katoliškimi pisci najdemo več del, ki poudarjajo pomen vzgoje volje in samoobvladovanja. Avtor enega takih del piše, da človek ne more živeti resnega in globokega krščanskega življenja, če ni vajen premagovati samega sebe, svojih nagnjenj in svojih slabosti.
Danes se veliko govori o sprejemanju samega sebe in o tem, da ne smemo zatirati svojih želja in nagnjenj, ker naj bi to škodovalo duševnemu zdravju. A prava krščanska tradicija nas uči nasprotno: brez samoobvladovanja, brez vzgoje volje in brez pripravljenosti na žrtvovanje ni mogoče živeti pravega duhovnega življenja. Kdor ne zna reči »ne« samemu sebi, ne more resnično slediti Kristusu in ne more doseči prave notranje svobode.
Ta stara modrost je danes še posebej aktualna v času, ko se od človeka pogosto zahteva, da sledi vsem svojim impulzom in željam, ne da bi jih presojal ali obvladoval. Brez vzgoje volje vera postane šibka in odvisna od trenutnih občutkov, namesto da bi bila trdna in vztrajna skozi čas. Človek, ki ni vajen premagovati samega sebe, hitro postane suženj lastnih slabosti in ne more doseči pravega duhovnega napredka.