V starejši katoliški literaturi najdemo več del, ki opozarjajo pred duhom prilagoditve svetu. Avtor enega takih del jasno piše, da Cerkev ne sme slediti duhu časa in se prilagajati zahtevam sodobnega sveta, temveč mora ostati zvesta svojemu bistvu in nauku, tudi če je to za svet neprijetno ali nesprejemljivo.
Danes se pogosto sliši, da se mora Cerkev spremeniti in prilagoditi, da bi bila bolj privlačna za sodobnega človeka in da bi lažje dosegla ljudi. A prava modrost preteklih časov nas uči, da takšna prilagoditev vodi v razvodenevanje vere, v izgubo njene moči in v postopno sprejemanje zmot. Cerkev ni poklicana k temu, da sledi svetu, temveč k temu, da svet spreminja z resnico evangelija.
Kdor hoče biti prijatelj sveta, postane sovražnik Boga, kot nas opominja Sveto pismo. Ta stara opozorila so danes še posebej potrebna, ko se od kristjanov pogosto zahteva, da molčijo o resnici ali da jo prilagodijo, da ne bi motili javnega miru ali da ne bi užalili določenih skupin. Brez zvestobe resnici vera izgubi svojo moč in postane le še ena od mnogih človeških idej.
Če Cerkev preneha jasno govoriti resnico iz strahu pred posledicami, potem ne opravlja več svoje naloge in postane le še ena od mnogih človeških ustanov brez prave duhovne moči.