V starejši katoliški literaturi najdemo močna in jasna opozorila pred površnim in redkim obiskovanjem zakramenta svete spovedi. Avtor enega takih del poudarja, da spoved ni zgolj formalno dejanje, ki ga opravimo občasno iz navade ali iz dolžnosti, temveč da je globoko duhovno orodje, ki človeka ohranja v stanju milosti in ga varuje pred postopnim odpadom od vere.
Danes se mnogi kristjani spovedujejo redko ali pa sploh ne. Posledica tega je postopno oslabljenje vesti in prava duhovna slepota. Ko človek preneha redno preiskovati svoje misli, besede in dejanja ter se pokoriti, začne sprejemati greh kot nekaj običajnega in neškodljivega. Sčasoma se vest otopi in človek ne vidi več jasne razlike med dobrim in zlim. To pa vodi v duhovno otopelost in v postopno oddaljevanje od Boga.
Starejši katoliški pisci so opozarjali, da brez resne in pogoste spovedi ni mogoče ohranjati pravega duhovnega življenja. Spoved ni samo sredstvo odpuščanja grehov, temveč tudi sredstvo rasti v kreposti in sredstvo, ki človeka varuje pred samozadostnostjo in duhovno otopelostjo. Ko človek redno stoji pred Bogom v spovedi, se uči ponižnosti, resnice o sebi in potrebe po Božji milosti. Brez tega rednega soočenja z lastno šibkostjo vera hitro postane površna in samozadostna.
Danes, ko se spoved pogosto zanemarja ali pa se do nje pristopa površno in brez pravega kesanja, so ta opozorila še posebej potrebna. Človek, ki se ne spoveduje redno, postopoma izgublja občutek za greh in s tem tudi globino svoje vere. Zato je treba spet poudariti pomen tega zakramenta kot enega od temeljev resnega krščanskega življenja.
