Ali je Božja volja vzrok stvari?
(In Sent., lib. I, dist. xliii, q. 2, a. 1; dist. xlv, a. 3; S. c. G., lib. II, cap. 23; De Pot., q. 1, a. 5; q. 3, a. 15)
ZDI SE, da Božja volja ni vzrok stvari, saj:
1. Sv. Dionizij namreč pravi (De div. nom., IV, 1)[1], da »kakor naše sonce brez premisleka in izbire, pač pa po svoji naravi razsvetljuje vse, kar zmore prejeti moč njegove luči, tako tudi Božja dobrota po samem bistvu pošilja žarke svoje dobrotnosti na vse, kar obstaja«. Vendar vse, kar deluje po volji, deluje na osnovi premisleka in izbire. Torej Bog ne deluje po volji in zato njegova volja ni vzrok stvari.
2. Kar je po bistvu, je prvo v slehernem redu: kakor je v redu vžganega prvo to, kar je ogenj po bistvu. Toda Bog je prvi vršilc. Torej je vršilc po svojem bistvu, ki je njegova narava. Torej deluje po naravi in ne po volji. Zato pa Božja volja ni vzrok stvari.
3. Karkoli je vzrok nečesa, zaradi tega, ker je tako, je vzrok po naravi in ne po volji: ogenj je namreč vzrok segrevanja, ker je ogenj; gradbenik pa je vzrok hiše, ker jo hoče narediti. Toda sv. Avguštin pravi (De doct. christ., I, 32)[2], da »smo, ker je Bog dober«. Torej je Bog vzrok stvari po naravi in ne po volji.
4. Ene same stvari je lahko vzrok le eden. Toda Božje védenje je vzrok ustvarjenih bitij, kot je bilo že rečeno (q. 14, a. 8). Torej ne smemo imeti Božje volje za vzrok stvari.
TODA PROTI temu je zapisano v Mdr 11, 26: »Kako bi pa moglo kaj obstati, ako bi ti ne hotel?«.
ODGOVARJAM, da je treba reči, da je Božja volja vzrok stvari in da Bog deluje po volji in ne po nujnosti narave, kot so nekateri menili. To lahko postane očitno na tri načine. Prvič to sledi iz samega reda dejavnih vzrokov. Ker namreč delujeta v smer smotra tako um kot narava, kakor je dokazal Aristotel (Phys., II, 5)[3], je nujno da vršilcu, ki deluje po naravi, višji um določi smoter in sredstva, ki so nujna za njegovo dosego; tako nekako kot lokostrelec določi puščici tarčo. Zato pa je nujno, da je vršilec, ki deluje po umu in volji, pred tistim, ki deluje po naravi. Ker pa je prvi od vršilcev Bog, je posledično nujno, da deluje po umu in volji.
Drugič to sledi iz pojma naravnega vršilca, kateremu je lastno, da povzroča en sam vzrok, saj narava deluje na en in isti način, razen če je ovirana. Že po tem, da je taka, deluje; torej dokler je taka, ne počne nič drugega kot to. Vse, kar deluje po naravi, ima namreč določeno bit. Ker pa Božja bit ni določena, pač pa vsebuje v sebi vso popolnost biti, ne more delovati po nujnosti narave: razen če bi morebiti povzročila kaj nedoločenega in neskončnega po biti; to pa ni mogoče, kot je bilo dokazano zgoraj (q. 7, a. 2). Torej ne deluje po nujnosti narave, pač pa učinki, ki so določeni, izhajajo iz njene neskončne popolnosti po določitvi njenega volje in uma.
Tretjič to sledi iz odnosa učinka do vzroka. Učinki namreč sledijo iz dejavnega vzroka, glede na to, da predobstajajo v njem: vsak vršilec stori to, kar mu je podobno. Toda učinki predobstajajo v vzroku na način vzroka. Ker pa je Božja bit njegovo umevanje, predobstajajo v njem vzroki na njen, umski način. Torej tudi izvirajo iz nje na umski način: to pa pomeni, na način volje: nagibanje k izvedbi tega, kar si je um zamisljiv, pripada namreč volji. Zato je Božja volja vzrok stvari.
GLEDE PRVEGA ugovora je torej treba reči, da sv. Dionizij z onimi besedami ni nameraval izključiti izbire v Bogu po sebi, pač pa le v določenem oziru, in sicer v zato, ker ne podeljuje svoje dobrote le nekaterim, pač pa vsem. Izbira namreč vključuje določeno razlikovanje.
GLEDE DRUGEGA ugovora je treba dalje reči, da zato, ker je Božje bistvo njegovo umevanje in hotenje, sledi da deluje na način uma in volje že iz tega, da deluje po bistvu.
GLEDE TRETJEGA ugovora je treba reči, da je dobro predmet volje. Zato se torej reče, da »smo, ker je Bog dober«, ker je njegova dobrota razlog za hotenje vsega drugega, kot je bilo že rečeno (a. 2).
GLEDE ČETRTEGA ugovora pa je treba reči, da ima tudi v nas en in isti učinek za usnerjajoči vzrok védenje, ki si zamisli lik dela, voljo pa za velelni vzrok: saj lik, ki je zgolj v umu, je določen glede tega, da naj bo ali naj ne bo v učinku, s strani volje. Zato pa teoretični um ničesar ne pove glede delovanja. Moč[4] je namreč izvršilni vzrok, ki jo zato imenujemo neposredno počelo dejavnosti. Vendar v Bogu je vse to eno.
© 2024, Ivo Kerže, Vse pravice pridržane.
[1] PG 3, 693.
[2] PL 34, 32.
[3] Bk 196 b 21.
[4] Mišljena je moč volje.