Ali vse, kar Bog spoznava, so ideje?
(In Sent., lib. I, dist. xxxvi, q. 2, a. 3; De ver., q. 3, a. 3–8; In De div. nom., cap. 5, lect. 3; De pot., q. 1, a. 5, ad 10 et 11; q. 3, a. 1, ad 13)
ZDI SE, da niso ideje v njem vse, kar Bog spoznava, saj:
1. Ideje zla ni v Bogu, ker bi potem v Bogu bilo zlo. Toda Bog pozna zlo. Torej niso ideje vse, kar Bog spoznava.
2. Bog pozna tiste stvari, ki jih ni, jih ni bilo in jih ne bo, kakor je bilo rečeno (q. 14, a. 9). Vendar o teh stvareh ni idej, ker sv. Dionizij pravi (De div. nom., V, 8)[1], da so »vzori Božja hotenja, ki določajo in proizvajajo stvari«. Torej niso ideje v njem vse, kar Bog spoznava.
3. Bog pozna prvotno tvar, ki ne more imeti ideje, saj nima nobenega lika. Torej enako kot zgoraj.
4. Bog ne pozna le vrst, pač pa tudi rodove in posamezna bitja ter pritike. Vendar o teh stvareh ni idej, kot je trdil Platon, ki je prvi vpeljal ideje, kakor je rekel sv. Avguštin (Octog. trium quaest., q. 46)[2]. Niso torej ideje v njem vse, kar Bog spoznava.
TODA PROTI temu so ideje pojmi, ki obstajajo v Božjem umu, kakor dokazuje sv. Avguštin (Octog. trium quaest., q. 46)[3]. Torej o vsem, kar spoznava, ima Bog svojske pojme. Torej o vsem, kar spoznava, ima idejo.
ODGOVARJAM, da, glede na to, da je Platon postavil ideje kot počela spoznanja in nastanka stvari,[4] se na oboje nanaša ideja, ki se nahaja v Božjem umu. Glede na to, da je počelo proizvajanja stvari, ji lahko rečemo vzor in sodi k praktičnemu spoznanju.[5] Glede na to pa, da je počelo spoznanja, ji je ustrezno reči pojem in lahko sodi tudi k spekulativnemu védenju. Glede na to, da je vzor, se nanaša na vse, kar je Bog naredil v času. Glede na to, da je počelo spoznanja, se nanaša na vse, kar Bog pozna, tudi če ni bilo nikoli narejeno, pa tudi na vse, kar Bog pozna s svojskim pojmom in kar pozna na spekulativen način.
GLEDE PRVEGA ugovora je torej treba reči, da zla Bog ne pozna po svojskem pojmu, pač pa po pojmu dobrega. Zato pa v Bogu ni ideje zla, niti v pomenu ideje kot vzora niti v pomenu ideje kot pojma.
GLEDE DRUGEGA ugovora je treba reči, da o stvareh, ki jih ni, jih ni bilo in jih ne bo, Bog nima praktičnega spoznanja razen v možnostnem pomenu. Zato glede njih ideja ni v Bogu, v kolikor pomeni vzor, pač pa le v kolikor pomeni pojem.
GLEDE TRETJEGA ugovora je treba reči, da je Platon po mnenju nekaterih[6] trdil, da tvar ni ustvarjena: zato ni priznaval, da bi tvar imela idejo, pač pa da je ideja sovzrok stvari skupaj s tvarjo. Ker pa mi trdimo, da je tvar ustvarjena od Boga, čeprav ne brez lika, ima tvar svojo idejo v Bogu, ki pa ni ločena od ideje skupka. Tvar po sebi namreč nima biti in niti ni spoznavna.
GLEDE ČETRTEGA ugovora je treba reči, da rodovi ne morejo imeti ideje, ki bi bila ločena od ideje vrste, če z idejo mislimo na vzor: nobenega rodu ni mogoče narediti izven določene vrste. Podobno je s pritikami, ki neločljivo spremljajo podlago: hkrati so narejeni s podlago. Pritike pa, ki pridejo naknadno na podlago, imajo vrstno idejo. Gradbenik namreč z likom hiše naredi vse pritike, ki od začetka spremljajo hišo, tiste pa, ki naknadno pridejo na že zgrajeno hišo kot npr. poslikave ali kaj drugega, so narejene po drugem liku. Posamezna bitja pa nimajo po Platonu[7] druge ideje kot ideje vrste; bodisi zato, ker so posamezna bitja oposameznjena po tvari, za katero je Platon mislil, da ni ustvarjena, kot trdijo nekateri,[8] in da je sovzrok ideje; bodisi zato, ker je namen narave v proizvodnji vrst in le zato proizvaja posameznike, da bi se v njih rešila vrsta. Toda Božja previdnost se ne razteza le na vrste, pač pa tudi na posamezna bitja, kakor bo še rečeno (q. 22, a. 2).
© 2024, Ivo Kerže, Vse pravice pridržane.
[1] PG 94, 824.
[2] PL 40, 29.
[3] PL 40, 30.
[4] Metaph., I, 9, 991 b 3; Fajdon, 100 D; Timaj, 51 C.
[5] Prim. op. h q. 14, a. 16, c.
[6] Chalcidius, In Timaeum, cap. 248 (DD 245).
[7] Metaph., I, 9, 990 b 29.
[8] Prim. op. k ad 3.