Ali Bog spoznava samega sebe?
(De ver., q. 2, a. 2; S. c. G., lib. I, cap. 47; In Metaph., lib. XII, lect. 11; De Causis, cap. 13;op. II Compend. theol, cap. 30)
ZDI SE, da Bog ne spoznava samega sebe, saj:
1. Rečeno je v delu De Causis (§ 14)[1], da »vsako spoznavajoče bitje, ki pozna svoje bistvo, se vrača k svojemu bistvu v popolnem povratku«. Vendar Bog ni izven svojega bistva in se nikakor ne giblje: zato ne sodi k njemu, da bi se vračal k svojemu bistvu. Zato pa ne pozna svojega bistva.
2. Umevanje je nekakšno utrpevanje in gibanje, kakor pravi Aristotel v (De an., III, 4; 7)[2]: védenje je namreč priličenje spoznanemu predmetu; spoznano pa je izpopolnitev spoznavajočega. Nič pa se ne giblje, ne utrpeva in se ne izpopolnjuje po sebi; »niti ne more biti sebi podoben«, kot pravi sv. Hilarij (De Trin., III, 23)[3]. Torej Bog ne pozna svojega bistva.
3. Bogu smo zlasti podobni po umu, saj smo po umu Božja podoba , kakor pravi sv. Avguštin (De Gen. ad litt., VI, 12)[4]. Vendar naš um ne spoznava samega sebe razen tedaj, ko spoznava druge stvari, kakor pravi Aristotel (De an., III, 4)[5]. Zato tudi Bog ne spoznava sebe razen morda tedaj, ko spoznava druge stvari.
TODA PROTI temu velja, kar je zapisano v 1 Kor 2, 11: »kar je v Bogu, pozna samo Božji Duh«.
ODGOVARJAM, da se Bog spoznava po samem sebi. Da bi to postalo razvidno, je treba vedeti, da čeprav dejavnosti, ki prehajajo v zunanji učinek, končujejo v predmetu, ki je zunanji delujočemu; pa vendar v dejavnostih, ki ostajajo v delujočem, je predmet, v katerem se dejavnost končuje, v samem delujočem; po tem, da je v njem, je dejavnost v deju. Zato pa pravi Aristotel (De an., III, 2)[6], da čutno v deju je čut v deju in da umljivo v deju je um v deju. Po tem namreč nekaj v deju čutimo in umevamo, da je naš um ali čut oblikovan v deju po čutnem ali umljivem liku. Le po tem se torej čut in um razlikujeta od čutnega in umljivega predmeta, da sta oba v možnosti.
Ker pa v Bogu ni nobene možnostnosti, saj je čisti dej, morata v njem um in umljivi predmet biti eno in isto v vseh smislih: tako namreč, da mu nikoli ne primanjkuje spoznavnega lika, kot se to dogaja pri našem umu, ko umeva v možnosti; nikoli ni niti spoznavni lik kaj drugega od podstati Božjega uma, kakor se to dogaja v našem umu, ko umeva v deju; Božji um je sam umljivi lik. Tako pa sebe umeva po sebi.
GLEDE PRVEGA ugovora je torej treba reči, da »vračati se k svojemu bistvu«, ne pomeni nič drugega, kot da stvar samostojno obstaja v sebi. Lik namreč, v kolikor izpopolni tvar, ko ji da bit, se nekako po njej razlije: če pa ima bit v sebi, se vrne vase. Spoznavne zmožnosti, ki ne obstajajo samostojno, pač pa so deji določenih organov, ne poznajo samih sebe: kakor je to pri posameznih čutih. Vendar spoznavne zmožnosti, ki samostojno obstajajo po sebi, poznajo same sebe. Zato pa piše v delu De Causis, da »spoznavajoče bitje, ki pozna svoje bistvo, se vrača k svojemu bistvu«. Samostojno obstajati po sebi pa je najbolj lastno Bogu. Zato je po tem načinu izražanja Bog tisti, ki se najbolj vrača k svojemu bistvu in ki najbolj sebe pozna.
GLEDE DRUGEGA ugovora je treba dalje reči, da sta gibanje in utrpevanje večpomenski izrazi, ki jih tu Aristotel jemlje v pomenu, po katerem je celo umevanje nekakšno gibanje in utrpevanje. Umevanje namreč ni gibanje; le-to je dej nečesa nepopolnega, saj gre od drugega k drugemu; umevanje pa je dej nečesa popolnega, ki obstaja v samem delujočem. Vendar ga lahko pripišemo celo umu, ki je kdaj v možnosti, saj je tak um izpopolnjen od umljivega predmeta in se mu priliči: po tem, da je ta um v možnosti se razlikuje od umljivega predmeta in se mu priliči po umljivem liku, ki je podobnost umljene stvari; po njej je torej izpopolnjen, kakor je izpopolnjena možnost po deju. Toda Božji um, ki ni na noben način v možnosti, ni izpopolnjen po umljivem predmetu in se mu ne priliči: njegova popolnost je njegov umljivi predmet.
GLEDE TRETJEGA ugovora je treba končno reči, da naravna bit ne pripada prvotni tvari, ki je v možnosti vse do tedaj, dokler je ne udejanjeni lik. Naš um je prav tako možnosten v odnosu do umljivih predmetov, kakor je prvotna tvar v odnosu do naravnih stvari, ker je v možnosti do umljivih predmetov, kakor je prvotna tvar do naravnih bitij. Zato naš možni um lahko izvaja umsko dejavnost le, če ga izpopolni umljivi lik nečesa. Tako pa spozna samega sebe po umljivem liku, kakor tudi spoznava ostale stvari; očitno je namreč, da iz tega, da umeva umljivi predmet, umeva svoje lastno umevanje in da po deju spoznava umsko zmožnost. Bog pa je kot čisti dej tako v odnosu do obstoječih stvari kot do spoznavnih: zato pa umeva samega sebe po sebi.
[1] BA 177.6.
[2] Bk 429 b 24; 431 a 6.
[3] PL 10, 92.
[4] PL 34, 347; De Trin., lib. XV, cap. 1 (PL 42, 1057).
[5] Bk 430 a 2.
[6] Bk 426 a 16; 430 a 3.