14. VPRAŠANJE
O BOŽJEM VÉDENJU
Po obravnavi tega, kar se nanaša na Božjo podstat, je treba obravnavati še to, kar se nanaša na njegovo dejavnost. Ker pa so dejavnosti, ki ostajajo v delujočem, in take, ki prehajajo k zunanjemu učinku, bomo najprej obravnavali védenje in hotenje[1] (umevanje je namreč v umevajočem in hotenje v hotečem); nato bomo obravnavali Božjo moč, in sicer kot počelo Božjega delovanja, ki prehaja k zunanjemu učinku.[2] Ker pa je umevanje oblika življenja, bomo Božje življenje obravnavali po obravnavi Božjega védenja.[3] Ker se védenje nanaša na resnico, bomo obravnavali še resnico[4] in zmoto.[5] Končno, ker je vse spoznano v spoznavajočem in ker pojmom stvari, v kolikor so v spoznavajočem Bogu, pravimo ideje, bomo k obravnavi védenja dodali še obravnavo idej.[6]
Glede védenja se zastavlja šestnajst vprašanj:
1. Ali je v Bogu védenje?
2. Ali Bog spoznava samega sebe?
3. Ali se zapopada?
4. Ali je njegovo umevanje njegova podstat?
5. Ali umeva kaj drugega od sebe?
6. Ali ima o tem drugem svojsko spoznanje?
7. Ali je Božje védenje diskurzivno?
8. Ali je Božje védenje vzrok stvari?
9. Ali ima Bog védenje tudi o tem, česar ni?
10. Ali tudi o tem, kar je zlo?
11. Ali tudi o posameznih bitjih?
12. Ali tudi o tem, kar je neskončno?
13. Ali tudi o prihodnjih prigodnostih?
14. Ali tudi o tem, kar je izrekljivo?
15. Ali je Božje védenje spremenljivo?
16. Ali ima Bog o stvareh spekulativno védenje ali praktično?
1. ČLEN
Ali je v Bogu védenje?
(III, q. 9, a, 1, c; In Sent., lib. I, dist. xxxv, a. 1; De ver., q. 2, a. 1; S. c. G., lib. I, cap. 44; In Metaph. lib. XII, lect. 8; op. II Compend. theol., cap. 28)
ZDI SE, da v Bogu ni védenja, saj:
1. Védenje je zadržanje: to pa ne sodi k Bogu, ker je zadržanje vmes med možnostjo in dejem. Torej v Bogu ni védenja.
2. Ker se védenje nanaša na zaključke, je nekakšno spoznanje, ki je povzročeno od drugega, tj. od spoznanja načel dokazovanja. Vendar nič ni v Bogu povzročenega. Torej v Bogu ni védenja.
3. Vsako védenje je ali splošno, ali podrobno. Toda v Bogu ni splošnega in podrobnega, kot sledi iz rečenega (q. 13, a. 9, ad 2). Torej v Bogu ni védenja.
TODA PROTI temu pravi sv. Pavel (Rim 11, 33): »O globočina Božjega bogastva, modrosti in védenja«.
ODGOVARJAM, da je v Bogu védenje na najpopolnejši način. Da bi to bilo razvidno, je treba upoštevati, da se spoznavajoča bitja razlikujejo od nespoznavajočih v tem, da imajo nespoznavajoča le svoj lik; spoznavajoča pa so tako narejena, da imajo tudi lik druge stvari, saj je lik spoznanega v spoznavajočem. Zato pa je očitno, da je narava nespoznavajočega bitja bolj skrčena in omejena; narava spoznavajočih bitij pa ima večjo širino in obseg. Zato pravi Aristotel (De an., III, 8)[7], da je »duša nekako vse«. Skrčenje lika pa se zgodi po tvari. Zato pa smo zgoraj dejali (q. 7, a. 1 et 2), da bolj kot so liki netvarni, bolj dosegajo nekakšno neskončnost. Sledi torej, da je netvarnost nekega bitja razlog, da je to bitje spoznavajoče; iz načina te netvarnosti pa sledi način spoznavanja. Zato pravi Aristotel (De an., II, 7)[8], da rastline ne spoznavajo zaradi svoje tvarnosti. Čut spoznava, ker prejema spoznavne like brez tvari; um še bolj spoznava, ker je še bolj ločen od tvari in ni z njo pomešan, kakor pravi Aristotel (De an., III, 4)[9]. Ker pa je Bog najbolj netvaren, kakor sledi iz rečenega (q. 7, a. 1), pomeni obenem, da sam najbolj spoznava.
GLEDE PRVEGA ugovora je torej treba reči, da zato, ker so popolnosti, ki izhajajo iz Boga v ustvarjena bitja, na višji način v Bogu, kakor je bilo že rečeno (q. 4, a. 2), je treba vsakič, ko se pripiše Bogu kakšno ime, ki izvira iz kakšne popolnosti ustvarjenega bitja, izključiti iz njegovega pomena vse tisto, kar sodi k nepopolnemu načinu, ki pripada ustvarjenemu bitju. Tako v Bogu védenje ni kvaliteta ali zadržanje, pač pa podstat in čisti dej.
GLEDE DRUGEGA ugovora je treba dalje reči, da je to, kar je navzoče v ustvarjenih bitjih na ločen in mnogoter način, v Bogu navzoče na nesestavljen in enovit način, kakor je bilo že rečeno (q. 13, a. 4). Človek ima namreč glede na različne predmete spoznanja, različna spoznanja, saj glede na to, da pozna načela, pravimo, da ima umnost; vednost pravimo, da ima, če pozna zaključke; modrost ima, če pozna najvišji vzrok; svèt ali preudarnost pa ima, če pozna to, kar je storiti. Vendar vse to Bog pozna po enem in nesestavljenem deju spoznanja, kakor bo še rečeno (a. 7). Zato je možno to nesestavljeno Božje spoznanje poimenovati z vsemi temi imeni: vendar tako, da iz vsakega od njih, v kolikor jih izrekamo o Bogu, izključimo sleherno nepopolnost in ohranimo sleherno popolnost. V tem smislu piše v Job 12, 13: »Pri njem je modrost in moč, on ima svèt in umnost«.
GLEDE TRETJEGA ugovora pa je treba reči, da se védenje dogaja po načinu spoznavajočega: spoznano je namreč v spoznavajočem na način spoznavajočega. Zato pa, ker je način Božjega bistva višji od načina, na katerega bivajo ustvarjena bitja, nima Božje védenje načina ustvarjenega védenja, pa naj bo splošno ali podrobno, v zadržanju ali v možnosti, ali pa določeno po še kakšnem drugem takem načinu.
© 2023, Ivo Kerže, Vse pravice pridržane.
[1] Q. 19.
[2] Q. 25.
[3] Q. 18.
[4] Q. 16.
[5] Q. 17.
[6] Q. 15.
[7] Bk 431 b 21.
[8] Bk 424 a 32.
[9] Bk 429 a 18–b 5.