Ali je možno oblikovati trdilne stavke o Bogu?
(In Sent., lib. I, dist. iv, q. 2, a. 1; dist. xxii, a. 2, ad 1; S. c. G., lib. I, cap. 36; De pot., q. 7, a. 5, ad 2)
ZDI SE, da ni mogoče oblikovati trdilnih stavkov o Bogu, saj:
1. Sv. Dionizij (De cael. hier., II, 3)[1] pravi, da »so glede Boga vsa zanikanja resnična, trditve pa neustrezne«.
2. Boetij pravi (De Trin., II)[2], da »nesestavljen lik ne more biti podlaga«. Toda Bog je v največji možni meri nesestavljen lik, kakor je bilo dokazano (q. 3, a. 7). Torej ne more biti podlaga. Vendar vse to, o čemer oblikujemo trdilni stavek, je vzeto kot podlaga. Torej o Bogu ni mogoče oblikovati trdilnega stavka.
3. Vsak um, ki umeva stvar drugače, kot je, se moti. Toda Bog ima bit brez sleherne sestavljenosti, kot je bilo dokazano (q. 3, a. 7). Ker pa vsak um, ki nekaj trdi, to umeva kot sestavljeno, se zdi, da ni mogoče oblikovati trdilnega stavka o Bogu.
TODA PROTI temu velja, da vera ne vsebuje zmote. Vendar vera vsebuje določene trdilne stavke, kakor npr. da je Bog troedin in da je vsemogočen. Torej je možno oblikovati trdilne stavke o Bogu.
ODGOVARJAM, da je mogoče oblikovati trdilne stavke o Bogu. Da bi to bilo razvidno, je treba vedeti, da v slehernem resničnem trdilnem stavku, morata subjekt in predikat[3] nekako pomeniti isto glede na stvar in različno glede na pojem. To velja tako za stavke o pritičnem kot o podstatnem predikatu.[4] Očitno je namreč, da sta[5] človek in bel ista glede podlage, različna pa glede pojma: drug je namreč pojem človeka in drug pojem belega. Podobno je, ko rečem človek je žival: to isto, kar je človek, je v resnici žival;[6] v tej isti podlagi je namreč čutna narava, po kateri rečemo, da je nekaj žival, pa tudi razumska narava, po kateri rečemo, da je nekaj človek. Zato tu imata predikat in subjekt isto podlago, a različen pojem. To najdemo celo v stavkih, kjer isto izrekamo o istem;[7] um namreč dojame, da to, kar je v subjektu, sodi k podlagi, kar pa je v predikatu, sodi k naravi lika, ki biva v podlagi: zato pravimo, da »predikate razumemo likovno, subjekte pa tvarno«. Tej pojmovni različnosti ustreza različnost predikata in subjekta; stvarno istost pa izraža um s samo sestavo stavka.[8]
Če Boga obravnavamo v sebi, je popolnoma eden in nesestavljen: pa vendar ga naš um spoznava po svojih različnih pojmovanjih, ker ga ne more zreti takšnega, kakor je v sebi. Toda čeprav ga umeva po svojih različnih pojmovanjih, vendar spoznava, da vsem tem svojim pojmovanjem brezpogojno ustreza ena in ista stvar. Zato pa je to pojmovno mnoštvo prikazano z mnoštvom predikata in subjekta: enotnost pa prikazuje um s sestavo stavka.
GLEDE PRVEGA ugovora je torej treba reči, da sv. Dionizij pravi, da so trditve o Bogu neustrezne ali, po drugem prevodu, neprikladne, ker nobeno ime ne ustreza Bogu glede na način izražanja, kakor je bilo rečeno (a. 3).
GLEDE DRUGEGA ugovora je treba dalje reči, da naš um ne more dojeti nesestavljenih samostojno obstoječih likov, kakršni so sami v sebi; dojema jih na telesni način, kjer je nekaj kot podlaga in nekaj kot to, kar biva v tej podlagi. Tako pa dojame nesestavljen lik na način subjekta in mu nekaj pripiše.
GLEDE TRETJEGA ugovora pa je treba reči, da stavek »um, ki umeva stvar drugače, kot je, se moti« ima dvojni pomen, ker prislov drugače lahko določa glagol umeva z vidika spoznanega ali z vidika spoznavajočega. Če ga določa z vidika spoznanega, je ta stavek resničen, saj pomeni: katerikoli um umeva, da je stvar drugačna, kot je, se moti. Vendar to ne zadeva našega primera, saj ko naš um oblikuje stavek o Bogu, ne pravi, da je sestavljen, pač pa da je nesestavljen. Če pa omenjeni prislov določa glagol z vidika spoznavajočega, potem ni resničen. Drug je namreč način, v katerem um umeva, od tistega, v katerem stvar biva. Očitno je namreč, da naš um umeva na netvaren način tvarne stvari, ki so od njega manj popolne; to pa ne pomeni, da umeva, da so netvarne, pač pa le, da jih umeva na netvaren način. Podobno, ko umeva od njega popolnejša nesestavljena bitja, jih umeva na svoj, tj. sestavljen način: ne pa, da umeva, da so ta bitja sestavljena. Zato se pa naš um ne moti, ko oblikuje sestavke o Bogu.
© 2023, Ivo Kerže, Vse pravice pridržane.
[1] PG 3, 140.
[2] PL 64, 1250.
[3] Prim. op. h q. 3, a. 4, ad 2.
[4] Glede na spodnje primere je (za človeka) pritični predikat »bel«, podstatni pa »žival«. Slednje namreč sodi k njegovi definiciji in torej k njegovemu bistvu (tj. podstati), prvo pa ne.
[5] V stavku »človek je bel«.
[6] Kot že rečeno, sv. Tomaž ima v mislih Aristotelovo definicijo človeka kot razumne živali.
[7] Kot npr. v stavku »A je A«.
[8] T. j. z glagolom »je«, ki mu zaradi svoje združevalne vloge v trdilnem stavku pravimo tudi kopula.