Ali se kakšno ime izreka podstatno o Bogu?
ZDI SE, da se nobeno ime ne izreka podstatno o Bogu, saj:
1. Damaščan pravi (De fide orth., I, 9)[1]: »Posamezna imena, ki se izrekajo o Bogu ne izražajo tega, kar on je po podstati, pač pa to, kar on ni, ali pa kakšen odnos ali kaj takega, kar spremlja naravo ali dejavnost«.
2. Sv. Dionizij (De div. nom., I, 4)[2] pravi: »Ugotovil boš, da vse himne svetih učiteljev, ki delijo Božja poimenovanja v hvalnice in povnjanjenja, se nanašajo na dobre učinke Božanstva«. Kar pomeni, da imena, ki jih v Božjo slavo sveti učitelji uporabljajo, se razlikujejo po učinkih, ki izvirajo iz Boga samega. Vendar kar se nanaša na izviranje učinka iz nečesa, se ne nanaša na bistvo le-tega. Torej se imena, ki jih izrekamo o Bogu, ne nanašajo nanj podstatno.
3. Nekaj imenujemo glede na to, kako to spoznamo. Vendar Boga ne spoznavamo v tem življenju glede na podstat (q. 12, a. 11). Torej niti imena, ki jih o njem izrekamo, se ne nanašajo na podstat.
TODA PROTI temu piše sv. Avguštin takole (De Trin., VI, 4)[3]: »V Bogu isto pomeni biti, biti močan in biti moder ter karkoli boš že rekel o tej enostavnosti, ki pomeni njegovo podstat«. Torej vsa ta imena pomenijo Božjo podstat.
ODGOVARJAM, da glede imen, ki jih o Bogu izrekamo na nikalen način, ali o tistih, ki izražajo njegove odnose do ustvarjenih bitij, je očitno, da ne izražajo na noben način njegove podstati, pač pa izražajo, da se mu nekaj odreka, ali pa njegov odnos do nečesa, ali bolje odnos nečesa do njega. Vendar glede imen, ki se o Bogu izrekajo brezpogojno in trdilno, kakor, da je dober, moder ipd., pa obstaja več mnenj.
Nekateri so namreč trdili, da čeprav se ta imena izrekajo o Bogu trdilno, so mišljena bolj tako, da Bogu nekaj odrekajo, kot pa da bi nekaj v njem postavljala. Zato menijo, da ko rečemo, da je Bog živ, želimo povedati, da Bog ni tak, kot so nežive stvari; podobno so razmišljali tudi o drugih imenih. Takšno je bilo stališče Rabija Mojzesa.[4] Drugi[5] pa pravijo, da so ta imena postavljena, da bi izražala njegov odnos do ustvarjenih bitij: ko npr. rečemo Bog je dober, bi po tem mnenju hoteli reči Bog je vzrok dobrote v stvareh, in podobno o drugih imenih.
Vendar obe ti stališči se zdita neustrezni iz treh razlogov. Prvič, ker po nobenem od teh dveh stališč ni mogoče podati utemeljitve, zakaj se naj določena imena izrekajo bolj o Bogu kot druga. Bog je namreč vzrok teles prav tako kot je vzrok dobrin; če bi torej, ko rečemo Bog je dober, ne bilo mišljeno nič drugega kot to, da je Bog vzrok dobrin, bi lahko prav tako rekli Bog je telo, ker je vzrok teles. Prav tako, ko rečemo, da je Bog telo, mu odrekamo, da bi bil zgolj v možnosti kot to velja za prvotno tvar. – Drugič, ker bi sledilo, da vsa imena, ki se izrekajo o Bogu, bi se izrekala o njem v drugotnem pomenu: kakor se izreka v drugotnem pomenu, da je medicina zdrava, saj je taka le zato, ker je vzrok zdravja v živali, ki se ji v prvotnem smislu pripisuje, da je zdrava. – Tretjič, ker je to zoper namen tistih, ki govorijo o Bogu, saj ko le-ti pravijo, da je Bog živ, hočejo sporočiti nekaj drugega od tega, da je vzrok našega življenja in da se razlikuje od neživih teles.
Zato je treba proti temu reči, da ta imena izražajo Božjo podstat in se o Bogu izrekajo podstatno, čeprav ga nepopolno predstavljajo. Dokaz je sledeči. Imena pomenijo Boga glede na to, kako ga naš um spoznava. Ko namreč naš mu spoznava Boga iz ustvarjenih bitij, ga tako spoznava, kot ga predstavljajo ta bitja. Že smo dokazali (q. 5, a. 2), da ima Bog v sebi vse popolnosti ustvarjenih bitij, ker je brezpogojno in vsesplošno popoln. Zato ga vsako ustvarjeno bitje toliko predstavlja in mu je podobno, v kolikor poseduje kakšno popolnost; ne sicer tako, da bi ga predstavljalo kot nekaj istorodnega ali istovrstnega, pač pa ga predstavlja kot svoje odličnejše počelo, od lika katerega je učinek manj popoln, čeprav prejema od njega določeno podobnost: kakor liki nižjih teles[6] predstavljajo moč sonca, kar je bilo že pojasnjeno, kjer je bil govor o Božji popolnosti (q. 4, a. 3). Na ta način torej omenjena imena izražajo Božjo podstat: le na nepopoln način, kakor ga ustvarjena bitja predstavljajo na nepopoln način.
Ko torej pravimo Bog je dober, nočemo s tem reči Bog je vzrok dobrote in niti Bog ni zli, pač pa želimo reči: to, čemur pravimo dobrota v stvareh, predobstaja v Bogu, in to na nekakšen višji način. Vendar iz tega ne sledi, da k Bogu sodi dobrota, ker je vzrok dobrote, pač pa prej nasprotno: ker je dober, širi iz sebe dobroto stvari, kakor pravi sv. Avguštn (De doct. christ., I, 32)[7], da »kolikor smo dobri, smo«.
GLEDE PRVEGA ugovora je treba torej reči, da Damaščan pravi, da ta imena ne izražajo, kaj je Bog, ker nobeno od teh imen ne izraža Boga popolnoma: vendar ga sleherno izraža nepopolnoma, kakor ga nepopolnoma predstavljajo ustvarjena bitja.
GLEDE DRUGEGA ugovora je treba reči, da pri imenih se včasih razlikuje izvor imena od pomena: tako ime kamen izvira iz tega, kar poškoduje nogo,[8] čeprav njegov pomen ni, kar poškoduje nogo, pač pa pomeni določeno vrsto teles; sicer bi bilo vse, kar poškoduje nogo, kamen. Treba je torej reči, da je na podoben način najti izvor Božjih imen v učinkih, ki izvirajo iz Boga: kakor različna povzročene popolnosti pri ustvarjenih bitjih predstavljajo Boga, čeprav nepopolnoma, tako naš um po tem izviranju učinkov spoznava Boga in ga poimenuje. Pa vendar teh imen ne postavlja, kot da pomenijo ta izviranja, kot da bi stavek Bog je živ pomenil, da iz njega izvira življenje; pač pa da pomeni počelo vseh stvari, v kolikor v njem predobstaja življenje, čeprav na odličnejši način od tega, ki ga umevamo in izražamo.
GLEDE TRETJEGA ugovora je treba reči, da Božjega bistva v tem življenju ne moremo spoznati, kot je v sebi: pač pa ga spoznavamo, kot je predstavljeno v popolnostih ustvarjenih bitij, in na ta način ga izražajo imena, ki ga o njem izrekamo.
© 2023, Ivo Kerže, Vse pravice pridržane.
[1] PG 94, 833.
[2] PG 3, 589.
[3] PL 42, 927.
[4] Doct. perplex., I, 58 (FR 82).
[5] Alanus ab Insulis, Theol. reg., reg. 21 (PL 210, 631); reg. 26 (PL 210, 633).
[6] Npr. rastlin.
[7] PL 34, 32.
[8] Po latinski etimologiji, kjer bi naj beseda lapis (kamen) izvirala iz laedens pedem (kar poškoduje nogo).