9. VPRAŠANJE
O BOŽJI NESPREMENLJIVOSTI
Smiselno je, da rečenemu sledi obravnava Božje nespremenljivosti in večnosti (q. 10), ki izhaja iz nespremenljivosti.
Glede nespremenljivosti se zastavljata dve vprašanji:
1. ali je Bog povsem nespremenljiv?
2. ali je nespremenljivost lastna le Bogu?
1. ČLEN
Ali je Bog povsem nespremenljiv?
(q. 2, a. 3; In Sent., lib. I, dist. viii, q. 3, a. 1; op. LXX De Trin., q. 5, lect. 4, ad 2; S. c. G., lib. I, cap. 13; op. II Compend. Theol., cap. 4)
ZDI SE, da Bog ni povsem nespremenljiv, saj:
1. Kar giblje samo sebe, je na nek način spremenljivo. Vendar kakor pravi sv. Avguštin (De Gen. ad litt., VIII, 20)[1]: »Duh Stvarnik giblje samega sebe, vendar niti po času niti po prostoru«. Torej je Bog na nek način spremenljiv.
2. V Knjigi modrosti je zapisano (7, 24), da je modrost »bolj gibljiva od vsega gibljivega«. Toda Bog je modrost sama. Torej je Bog gibljiv.
3. Približevati ali oddaljevati pomeni gibati se. Vendar to se pripisuje Bogu v Svetem pismu (Jak 4, 8): »Približujte se in se vam bo približal«. Bog je torej spremenljiv.
TODA PROTI temu velja (Mal 3, 6): »jaz sem Bog in se ne spreminjam«.
ODGOVARJAM, da iz že rečenega sledi, da je Bog povsem nespremenljiv. Prvič zato, ker, kot je bilo že dokazano (q. 2, a. 3), obstaja prvo bitje, ki mu pravimo Bog in ki je po nujnosti čisti dej, ki mu ni primešana nobena možnost, saj je možnost po sebi drugotna glede na dej (q. 3, a. 1). Vse pa, kar se kakorkoli spreminja, je nekako v možnosti. Iz tega pa sledi, da je nemogoče, da bi se Bog kakorkoli spreminjal.
Drugič zato, ker vse kar se giblje ostaja glede na nekaj enako, glede na nekaj drugega pa prehaja, kakor kar prehaja od beline v črnino, ostaja enako glede na podstat. Zato pa je v vsem, kar se giblje, določena sestavljenost. Dokazano pa je bilo, da v Bogu ni nobene sestavljenosti, pač pa da je povsem enostaven (q. 3, a. 7). Zato pa je očitno, da se Bog ne more gibati.
Tretjič zato, ker vse, kar se giblje, s svojim gibanjem nekaj pridobiva in doseže nekaj, česar prej ni dosegalo. Ker pa je Bog neskončen, saj vsebuje v sebi vso polnost popolnosti celotne biti, ne more ničesar pridobiti, kakor tudi ne dosegati nekaj, česar prej ni dosegal. Zato mu na noben način ne pripada gibanje. Zato pa je ta resnica nekako primorala nekatere starodavne mislece, da so imeli prvo počelo za nekaj negibnega.[2]
GLEDE PRVEGA ugovora je torej treba reči, da se na omenjenem mestu sv. Avguštin izraža tako kot Platon, ki je trdil, da prvo gibalo giblje samo sebe, saj je vsako dejavnost označeval kot gibanje;[3] zato je pravil, da so tudi umevanje, hotenje in ljubezen nekakšna gibanja. Ker torej Bog spoznava in ljubi samega sebe, pravi da giblje samega sebe: toda ne v smislu gibanja in spremembe, ki je lastna bitjem v možnosti, o čemer je sedaj govor.
GLEDE DRUGEGA ugovora je treba reči, da se gibljivost pripisuje modrosti po podobnosti, saj podeljuje svojo podobnost vse tja do najmanjših reči. Ničesar namreč ne more biti , kar bi ne izhajalo iz Božje modrosti po nekakšnem posnemanju, kakor iz svojega likovnega in učinkujočega vzroka, tj. kakor izdelki izhajajo iz modrosti izdelovalca. Kot se torej podobnost Božji modrosti kaže v stopnjah, ki gredo od najvišjih stvari, ki so najbolj deležne njene podobnosti, pa do najnižjih, ki so je najmanj deležne, tako pravimo, da obstaja sosledje in gibanje Božje modrosti v stvareh, kakor pravimo, da se sonce giblje vse do zemlje, ker seže vse do zemlje žarek njegove svetlobe. Tako to predstavi tudi sv. Dionizij (De cael. hier., I, 1)[4], ko pravi, da »vsako sosledje Božjega razodevanja prihaja k nam po gibanju Očeta luči«.
GLEDE TRETJEGA ugovora je treba reči, da je tako govorjenje o Bogu v Svetem pismu mišljeno kot prispodoba. Kakor se namreč reče, da sonce vstopa v sobo in izstopa iz nje, če vstopa in izstopa njegov žarek, tako pravimo, da se nam Bog približuje ali od nas oddaljuje v kolikor doživljamo vpliv njegove dobrote ali nam je le-ta odvzet.
© 2022, Ivo Kerže, Vse pravice pridržane.
[1] PL 34, 388.
[2] Npr. Parmenid in Melis v Aristotelovem prikazu v Phys., I, 2 (Bk 184 b 16).
[3] Prim. Platon, Leges, X (896); XII (966 E); Phaed. (245 C). Prim. tudi Aristotel, Metaph., XI, 6 (Bk 1071 b 37).
[4] PG 3, 120.