3. ČLEN
Ali je Bog povsod po bistvu, po prisotnosti in po moči?
(III, q. 6, a. 1, ad 1; In Sent., lib. I, dist. xxxvii, q. 1, a. 2)
ZDI SE, da načini obstoja Boga v stvareh niso ustrezno določeni, ko se reče, da je Bog v vseh stvareh po bistvu, moči in prisotnosti, saj:
1. Nekaj je po bistvu v nečem, če je bistveno v njem. Bog pa ni bistveno v stvareh, saj ne sodi k bistvu nobene stvari. Torej ne smemo reči, da je Bog v stvareh po bistvu, prisotnosti in moči.
2. Biti prisoten v neki stvari pomeni ne biti odsoten v njej. Vendar reči, da je Bog po bistvu v stvareh, je isto kot reči, da ni odsoten v njih. Isto je torej reči, da je Bog v vsem po bistvu in po prisotnosti. Odvečno je torej reči, da je Bog v stvareh po bistvu, prisotnosti in moči.
3. Bog je počelo vseh stvari po svoji moči prav tako kot po svoji vednosti in volji. Vendar ne pravimo, da je Bog v stvareh po vednosti in volji. Torej niti po moči.
4. Kakor je milost popolnost, ki je dodana podstati stvari, tako je še mnogo drugih popolnosti, ki se dodajajo. Če torej pravimo, da je Bog na poseben način v nečem po milosti, se zdi, da bi bilo treba pripisati poseben način obstoja Boga v stvareh po sleherni popolnosti.
TODA PROTI temu pravi sv. Gregor (Super Cant. V),[1] da je »Bog na navaden način v vseh stvareh po prisotnosti, moči in podstati, na domačen način pa v nekaterih po milosti«.
ODGOVARJAM, da je lahko Bog v nečem na dva načina. Prvič, kot dejavni vzrok in na ta način je v vseh stvareh, ki jih je ustvaril. Drugič, kot je predmet dejavnosti v vršilcu, kar je lastno dejavnostim duše, kjer je spoznano v spoznavajočem in želeno v želečem. Na ta drugi način je Bog zlasti v razumnem ustvarjenem bitju, ki Boga spoznava in ljubi v deju ali v zadržanju. Ker pa ima razumsko ustvarjeno bitje to po milosti, o čemer bo še govor (I-II, q. 109, a. 1 in 3), pravimo, da je Bog na ta način v svetih po milosti.
Kako pa je Bog v drugih od njega ustvarjenih bitjih, sledi iz tega, kako se to dogaja v človeških rečeh. Pravimo, da je kralj v celotnem svojem kraljestvu po svoji moči, čeprav ni po vsem kraljestvu prisoten. Pravimo, da je nekaj v prisotnosti nekoga, če je dostopno njegovemu pogledu; tako se reče, da so vse stvari v izbi v prisotnosti prebivalca, čeprav se sam ne nahaja povsod po njej. Po podstati in bistvu pa pravimo, da je nekaj v tistem kraju, v katerem ima svojo podstat.
Nekateri, in sicer Manihejci,[2] so trdili, da so Božji oblasti pokorne duhovne in netelesne resničnosti: vidne in telesne pa so po njihovem pokorne nasprotnemu počelu. Zoper njih je torej treba reči, da je Bog v vsem po svoji moči. – Drugi (q. 22, a. 2), čeprav so verjeli, da je vse podvrženo Božji moči, vendar niso raztegovali Božje previdnosti tudi na tukajšnja nižja telesa: o takih je zapisano pri Jobu (22, 14): »med nebeškimi tečaji se sprehaja in naših zadev ne preudarja«. Zoper nje je treba reči, da je Bog v vsem po svoji prisotnosti. – So bili tudi taki (q. 45, a. 5), ki so sicer trdili, da sodi vse pod Božjo previdnost, toda so vendarle tudi menili, da ni vse neposredno ustvarjeno od Boga, pač pa da je On neposredno ustvaril prva ustvarjena bitja, nato so pa ona ustvarila ostala. Zoper nje je treba reči, da je Bog v vsem po bistvu.
Tako je torej Bog v vsem po moči, ker se vse pokorava njegovi oblasti; je v vsem po prisotnosti, ker je vse razgaljeno in vidno njegovim očem; je tudi v vsem po bistvu, ker je v vsem kot vzrok biti, kakor je bilo že rečeno (a. 1).
GLEDE PRVEGA ugovora je torej treba reči, da je Bog v vsem po bistvu, a ne po bistvu stvari, kot da bi sodil k bistvu stvari, pač pa po svojem bistvu, ker je njegova podstat navzoča v vsem kot vzrok biti vsega, kakor je bilo rečeno (a. 1).
GLEDE DRUGEGA ugovora je treba reči, da je nekaj lahko v prisotnosti nečesa, ker je pod njegovim pogledom, čeprav se nahaja na določeni razdalji glede na svojo podstat, kakor je bilo rečeno (c). Zato pa je treba razlikovati med načinom nahajanja po prisotnosti in po bistvu.
GLEDE TRETJEGA ugovora je treba reči, da k pojmu vednosti in volje sodi, da je spoznano v spoznavajočem in hoteno v hotečem: zato pa so glede na vednost in voljo bolj stvari v Bogu kot pa Bog v stvareh. K pojmu moči pa sodi, da je počelo delovanja v drugem, zato se pa vršilec po moči nanaša na zunanjo stvar in z njo primerja. Zato pa se po moči lahko reče, da je vršilec v drugem. GLEDE ČETRTEGA ugovora je treba reči, da razen milosti nobena druga popolnost, ki se dodaja k podstati ne naredi Boga za predmet spoznanja in ljubezni v nečem; zato je milost edini posebni način bivanja Boga v stvareh. Obstaja sicer še drugi posebni način, kako Bog biva v človeku, in sicer po edinosti, o čemer bo govor kasneje (III, q. 2).
© 2022, Ivo Kerže, Vse pravice pridržane.
[1] III, 364 A; prim. tudi Moral., lib. I, cap. 12 (PL 75, 565).
[2] Sv. Avguštin, De haeres., § 46 (PL 42, 35).