UVODNA OPOMBA: V pokušino prinašamo našim bralcem odlomek iz prevoda Segurjeve knjige Revolucija, ki je pravkar izšel pri naši založbi. V odlomku je govor o svobodi. Bralec bo verjetno zlahka opazil, kako samoumevno nasedamo liberalnemu pojmovanju svobode (drugemu v odlomku) in kako tuje nam je katoliško pojmovanje le-te (prvo). Vrednost celotnega Segurjevega dela je prav v tem, da nam v tej knjižici v par potezah pokaže, kako globoko se je v naše duše infiltrirala protikrščanska miselnost, ki se širi na Zahodu že dobrih pet stoletij, in kako naj se iz nje izkopljemo. Obvezno branje za vsakega, ki želi katolištvo resno vzeti.
To je še ena krinka, ki jo je treba strgati z obličja Revolucije; še ena vélika in sveta beseda krščanskega jezika, ki jo genij zla zlorablja kolikor more.
Svoboda je v najvišjem smislu zmožnost delati dobro, tj. izpolnjevati Božjo voljo v celoti. Absolutna in popolna svoboda ni od tega sveta; dosežemo jo lahko le v nebesih. Na zemlji je svoboda kot zmožnost delati dobro, vselej nepopolna. Skupaj z zmožnostjo delati dobro imamo možnost delati zlo; ta možnost, ne pustimo se zmesti, ni neka sposobnost, neka zmožnost; je slabost, hiba zmožnosti. Naša svoboda tu dol je torej nepopolna, ker jo omejujejo ovire, ki prihajajo od človeške slabosti ali izprijenosti ali pa od napadov hudega duha.
V religioznem življenju je svoboda v zmožnosti, da spoznamo in v polnosti uresničujemo religiozno resnico, tj. katoliško, apostolsko in rimsko vero. Za Papeža in škofe to pomeni polno in celovito sposobnost poučevanja vernikov in vladanja nad njimi, za vernike pa zmožnost, da so jim poslušni brez ovir. Prava verska svoboda je točno v tem. V civilnem in političnem redu je svoboda za vladajoče v zmožnosti, da izvajajo vse svoje legitimne pravice; za vladajoče in vladane pa v zmožnosti, da izvajajo neovirano vse resnične dolžnosti državljana. Vse resnične politične in civilne svoboščine so na bistveni ravni zajete v tej definiciji. Končno pa je v družinskem redu svoboda za očeta in mater v zmožnosti, da izvajata v polnosti vse svoje resnične pravice nad svojimi otroki in služabniki; za vse pa zmožnost izpolnjevanja vzajemnih dolžnosti. Vse je torej dobro in sveto pri svobodi, pri pravi svobodi; bolj je celovita, bolj je urejena; oblast ni postavljena za nič drugega, kot da ščiti svobodo.
Poznamo tri načine, kako razumeti in hoteti svobodo tako za družbe kot za posameznike:
1. svobodo za dobra dejanja s čim manj ovirami;
2. svobodo za dobra in zla dejanja tako, da je možno izvajati oboje z isto lahkoto;
3. svobodo za zla dejanja, ki ovirajo dobra.
1. Prva izmed teh treh oblik predstavlja resnično in dobro svobodo: tako, ki je v tem svetu najmanj nepopolna, kakršno hoče Bog in jo zahteva, poučuje in izvaja Cerkev. Ta relativna svoboda ni nič bolj utopična kot pravičnost in druge moralne kreposti, ki jih ponujata Bog in Cerkev ljudem in družbam; te kreposti so vselej nepopolno izvajane, a so vselej izvedljive in je treba stremeti k njihovemu popolnemu izvajanju.
Tako je s svobodo; bolj kot nam je olajšano to, da delamo dobro, bolj smo svobodni; in bolj ko smo svobodni, bolj se nahajamo v okviru reda in resnice. Bolj ko oblasti tega sveta olajšujejo izvajanje dobrega, bolj ko odstranjujejo zapreke, ki ovirajo svobodo, bolj vstopajo v Božji načrt, ki hoče dobro v vseh stvareh in v vseh stvareh zavrača zlo. In če kdo vpraša, kako naj človeške oblasti spoznajo z gotovostjo, katere ovire morajo odstraniti, da bi ohranili in pospeševali svobodo, je odgovor zelo preprost: kar zadeva religiozni in moralni red, jih bo Cerkev vodila na zanesljiv način, kakor je bilo prikazano zgoraj; ko bo enkrat zajamčen višji blagor duš, pa bodo lahko omenjene človeške oblasti glede zgolj časnih in političnih vprašanj izbrale vsa tista sredstva pri zagotavljanju svobode za dobro in pri zatiranju zla, ki jim jih bosta narekovala izkušnja in razum.
2. Svoboda za dobro in za zlo: enako varstvo zagotovljeno tako dobrim kot zlobnežem, tako resnici kot zmoti, taki veri kot hereziji – to je druga oblika, v kateri si je mogoče zamisliti svobodo. Tako jo razumejo liberalci.
Ne govorim tu o tistih brezbožnežih, ki zahtevajo enako pravico za dobro in za zlo v želji, da bi zlo prevladalo nad dobrim; govorim tu o poštenih in krščanskih liberalcih, ki ljubijo Cerkev, ki sovražijo nered in Revolucijo ter ki pozivajo na boj zoper njiju, ker verjamejo v dobri veri, da bo dobro na koncu vselej zmagalo.
V strahu, da bi izzivali ravnodušneže in brezbožneže, ti liberalci popuščajo glede načel in zavračajo kot nepreudarno in nevarno čisto oz. resnično pojmovanje svobode, katero je katoliška Cerkev vedno zagovarjala vseh osemnajst stoletij svojega obstoja in katero smo prej predstavili v nekaj besedah. Zapuščajo teren nespremenljive resnice, očetovo hišo, da bi tekli za izgubljenim sinom v upanju, da ga bodo privedli nazaj na pravo pot.
Rekel bi, da se motijo in da nas bo le resnica, celotna resnica, lahko rešila revolucionarnega biča, »Veritas liberavit vos« (Resnica vas bo osvobodila – Jn 8, 32), pravi Evangelij. Zdi se mi, da liberalcem manjka vere in poguma, ko tako zapuščajo stranko svete svobode; manjka jim vere, ker praktično dvomijo o previdnostnem ravnanju Jezusa Kristusa s svojo Cerkvijo in ker sprejemajo prevlado revolucionarjev v svetu kot zaključeno dejstvo; manjka jim pa tudi poguma, ker prepogosto prevzemajo liberalne ideje zato, da ne bi izpadli v očeh sodobnega sveta kot zaostali in absurdni duhovi, kot utopisti, kot ljudje iz srednjega veka.
Postavljajo kot načelo to, kar je v resnici le nekakšno nujno prehodno stanje, in se ne zavedajo, da to domnevno načelo o enakosti med dobrim in zlim nasprotuje tako veri kot zdravemu razumu. Ali nam ne priča vsakdanja izkušnja o tem, da smo zaradi pokvarjenosti naše padle narave bolj nagnjeni k zlu kot k dobremu? Ali ni to obenem neizpodbitno dejstvo in verska resnica? Podpirati tako dobro kot zlo pomeni izpostaviti se skoraj zanesljivemu porazu. Postaviti resnico ob bok zmoti, dobro ob bok zlu, pravičnost ob bok strastem, pomeni prepustiti resnico zmoti, dobro zlu in pravico strastem. Zato se je retorično vprašal sv. Avguštin: »Quae peior mors animae quam liberas erroris?« (Katera smrt je za dušo hujša kot svoboda zmote? – Ep. 105, 2, 10). In kar je velja o vsakem izmed nas, velja še toliko bolj za družbo kot celoto. Nobena družba ne more služiti dvema gospodarjema in srednja pot ni možna, kjer gre za načela.
3. Svoboda za zlo, ki ovira dobro, ki zatira Cerkev in pastirje, ki tepta legitimne pravice oblasti, ki krši pravice družine – to je revolucionarna svoboda. Nepotrebno je, da bi med poštenimi ljudmi razpravljali o njej. Delati zlo na škodo dobrega ni več svoboda, pač pa samovolja; to ni več uporaba, temveč zloraba, svetoskrunska zloraba najčudovitejšega izmed Božjih darov. Tako svobodo lahko razume in hoče le hudobnež.
Nekateri menijo, da je bila to svoboda iz leta 1793; trdim pa, da kar zadeva Cerkev in vero, je bila to že svoboda iz leta 1789. Dejstva so to izdatno dokazala: ni treba prelivati krvi, da bi se zatiralo dobro. Ali niso revolucionarni zakoni znatno nevarnejši od giljotine?
Taka so po moji oceni pojmovanja svobode, ki so na voljo. Nanašajo se na religiozni red, kakor tudi na političnega in na zasebni red družine. Vsakdo lahko iz teh načel z lahkoto presodi, kaj je dobrega in kaj zlega v tem, kar naše sodobne ustanove imenujejo verska svoboda, svoboda bogočastja, svoboda tiska in ostale politične svoboščine.
Prav razumljena verska svoboda je v tem, da lahko s čim manj ovirami živimo v skladu z religijo, s pravo religijo; taka svoboda zahteva od časnega vladarja, da v meri možnega ščiti polno in celovito izvajanje katoliške religije, ki je edina prava religija, in da pomaga Cerkvi v njenem zveličavnem poslanstvu. »Knez namreč«, pravi sv. Pavel, »ne nosi meča zastonj, saj je Božji služabnik za dobro« (Non enim sine causa gladium portat; Dei enim minister est in bonum: vindex in iram ei qui malum agit – Rim 13, 4). Katero dobro pa je večje tako za ljudstvo kot za posameznika, kakor da lahko ljudje svobodno spoznavajo Boga in mu služijo ter izpolnijo tako prvo in največjo dolžnost?
Rekel sem »v meri možnega«, ker se pogosto zgodi, da vladar, kakor tudi družinski oče, mora tolerirati marsikaj škodljivega za duhovno korist ljudstva, če tega ne more preprečiti. Njegova dolžnost namreč ni, da postavi vse na kocko z nepreudarnimi ukrepi, pač pa da pripravlja boljšo prihodnost z vsakovrstnimi legitimnimi ukrepi. Ga pa veže v vesti, da nemudoma izkorenini zlo, ki ga lahko izkorenini brez odloga. Vindex in iram ei qui malum agit.
Svoj izvod knjige lahko naročite tu: https://scutumfidei.si/izdelek/revolucija-luciferjev-upor-zoper-boga-domovino-druzino-in-clovestvo-gaston-de-segur/