Če se udeležimo katerekoli svete maše po novem obredu, vidimo, kako se velika večina navzočih, da ne rečemo praktično vsi, ki gredo k obhajilu, prejmejo obhajilo na roke. En od najpogostejših argumentov je ta, da naj bi Jezus v dvorani zadnje večerje dal apostolom Najsvetejše v roke, kakor tudi ta izgovor, da bi naj v prvih stoletjih ne obstajala navada prejemanja obhajila neposredno v usta. Naj najprej spregovori papež Janez Pavel II., ki je takole dejal v okrožnici Ecclesia de Eucharistia: »Ko pripisujemo evharistiji v celoti vso pomembnost, ki ji pripada, in ko smo z vso skrbjo pozorni na to, da ne bi zmanjšali nobene od njenih razsežnosti ali zahtev, tedaj pokažemo, da se resnično zavedamo veličine tega daru. … Ni nevarnosti za pretiravanje v skrbi za to skrivnost, kajti ”v tem zakramentu je povzeta vsa skrivnost našega odrešenja”.« Preidimo k srži težave.
Zadnja večerja in prvi kristjani
Glede tega, da naj bi Jezus pri zadnji večerji ne dal Evharistije neposredno v usta, ampak naj bi jim jo dal na roko, je treba najprej reči, da to ni samo po sebi umevno. Nasprotno, možno je predpostavljati, da je Jezus posvečeni kruh apostolom dal neposredno v usta, vsakemu posebej. Na Bližnjem Vzhodu je obstajala navada, ki je še vedno prisotna – glava družine hrani svoje goste neposredno s svojo roko, tako da položi simbolični kos hrane neposredno v usta svojih gostov. Četudi pa bi se res zgodilo tako, da bi Jezus dal Evharistijo na roko apostolom, je potrebno jasno povedati dejstvo, da so bili takrat apostoli že posvečeni v duhovnike, duhovnike Nove zaveze. Bili so celo duhovniki v polnosti, torej škofje. Kot bomo videli kasneje, pa je bilo le posvečenim duhovnikom dovoljeno dotikati se posvečenih reči – posodja in Evharistije.
Ko pa govorimo o drugem argumentu, ki govori o tem, da naj bi prvi kristjani prejemali obhajilo na roko, je treba najprej povedati dve stvari.
1. Ni nujno, da je to, kar je veljalo v antiki, vselej bolje od tega, kar se je poglobilo in institucionaliziralo kasneje, seveda vsled organskega razvoja, ne pa preloma s preteklim izročilom. Ko govorimo o liturgiji, imamo tu dve zmoti – progresizem in arheologizem. Zmoten je tako progresizem, ki pravi, da je vse tisto, kar pride kasneje, vselej boljše od tistega, kar je bilo prej, kakor je zmoten tudi arheologizem, ki pravi, da se je treba vrniti k nekim domnevnim starodavnim praksam. Ni odveč povedati, da se do teh “arheoloških” praks navadno pride s pomočjo zelo vprašljivih in ideoloških zgodovinskih metod. Msgr. Nicola Bux, velik strokovnjak za liturgijo meni, da so apostoli prejeli obhajilo neposredno v usta, en od argumentov in dokazov, ki jih navaja, pa je Rosanski kodeks (iz Rossana v Kalabriji) iz leta ok. 550, kjer je prikazano prav tovrstno obhajilo.
2. Za prejem Evharistije so v prvih stoletjih krščanstva verniki opravljali zelo velike spokorne prakse, kot recimo ta, da se je zdržalo od vsake hrane in pijače vsaj od vigilije, pa vse do prejema svetega obhajila. To je bila le ena od spokorniških praks, pa jih je bilo še veliko. Če bi torej veljal arheologistični argument, bi slednji moral veljati za vse prakse, ne le nekatere, pač glede na poljubno izbiro. Zakaj se torej ne bi zahtevale potemtakem še te hude spokorniške prakse, začenši recimo prav z evharističnim postom, namesto tega posta, ki to ni, kakor velja po papežu Pavlu VI., ko naj se ne bi jedlo in pilo le eno uro pred samim obhajilom, vmes pa bi se smelo piti vodo? To pomeni, kakor se nekateri radi pošalijo, da se ne je sendviča ravno med mašo, pred njo pač. Še ta minimalni post pa se rado krši z recimo bonboni “za grlo”. Predvidevamo, da bi se mnogi strogim spokorniškim praksam z veseljem odrekli.
Preidimo k dejstvom
So kristjani v prvih stoletjih zares prejemali obhajilo na roko? Obstajajo pričevanja o tem. Je pa res, da je še precej več drugih pričevanj, ki se jih ne omenja, ki pa spričujejo dejstvo, da se je delilo obhajilo neposredno v usta, obhajilo na roko pa je bil le ostanek iz časov preganjanja. Obenem je treba povedati tudi, da je v antiki bila razširjena praksa uporabe kvašenega in ne nekvašenega kruha za Evharistijo, kar pa je olajševalo izgubo drobcev.
Kot smo dejali, obstajajo pričevanja o obhajilu neposredno v usta vernih, kakor tudi o prepovedi dotikanja in prijemanja Evharistije za laike. Samo v primeru resnične potrebe in v času preganjanj, nam potrjuje sv. Bazilij Veliki, se je moglo spregledati tovrstne norme, tako da so se tudi laiki izjemoma smeli obhajati s svojimi rokami – to je torej bila le izjemna, ne pa redna praksa. Zlahka lahko predvidimo, da so tudi v teh primerih naredili vse, kar je bilo v njihovi moči, da je bilo vse narejeno na karseda spoštljiv in dostojen način.
Papež Sikst I. je papeževal med letoma 115 in 125. Laikom je prepovedal dotikati se svetega posodja, zaradi česar se brez težav more sklepati, da se še toliko bolj niso smeli dotikati svete Evharistije.
Da se ne bi dotikali Evharistije z rokami, je sveti papež Evtihijan (papež med 275 in 283) laikom prepovedal nositi obhajilo bolnikom.
Koncil oz. sinoda v Saragozi je leta 380 izdal izobčenje za tiste, ki bi si dovolili ravnati z Najsvetejšim kakor v časih preganjanja, to so bili časi, kot smo dejali, ko je bilo tudi laikom izjemoma dovoljeno, da so se smeli dotakniti Najsvetejšega, ker pač ni bilo druge možnosti.
Sveti papež Inocenc I. je leta 404 zapovedal obred obhajila, kjer se obhajilo deli le na jezik.
Isti papež (med letoma 401 in 417) je leta 416 v pismu Decenciju, škofu v Gubiju, postavil nekatera vprašanja glede rimskega obreda, ki bi ga uveljavil v svoji škofiji, v tem pismu pa je tudi podal obvezo, naj ohranijo izročilo rimske Cerkve, saj ta izhaja od samega Petra, prvega papeža. Del tega pa je, kakor pravi sv. Inocenc, tudi obhajilo neposredno na jezik.
Sveti Gregor Veliki govori o enem od svojih predhodnikov, svetem papežu Agapitu (papež med 535 in 536), ki se je v svojem nekaj mesečnem pontifikatu nekoč podal v Konstantinopel. Tam je ta sveti papež ozdravil gluhonemega tako, da “mu je v usta položil Gospodovo Telo” – torej se je obhajalo neposredno v usta.
Koncil v Rouenu je ok. 650 (in ne 878, kakor navaja msgr. Lipovšek – je pa res, da je so nekateri to sinodo datirali v 2. polovico 9. stoletja, hkrati pa je res, da je uveljavljena letnica ok. 650) delivcu Evharistije prepovedal dajati obhajancu laiku Evharistijo na roko: “(Duhovnik) naj pazi, da jih obhaja (vernike) lastnoročno in naj ne položi Evharistije v roko nobenemu laiku ali ženski, temveč naj jo položi samo na ustnice z naslednjimi besedami…”
Tu smo navedli le nekaj tovrstnih pričevanj, ki pa jih navadno ne zasledimo, saj se jih zamolči. Po navadi navedejo besede psevdo-Cirila Jeruzalemskega, kar pomeni, da sploh ni nujno, da gre v resnici zanj, pa še to naredijo tako, da podajo le del citata, ne celega. Ozrimo se še na nekaj koncilov in sinod, potem ko smo že podali mnenje dveh.
Koncili in sinode
Po isti liniji gre torej 3. carigrajski vesoljni cerkveni zbor (680-681), ki se je odvijal pod svetima papežema Agatonom in Leonom II. Ta koncil je vernikom prepovedal, da bi se obhajali s svojimi lastnimi rokami in je zagrozil z izobčenjem vsem tistim, ki bi si to dovolili storiti.
Sinoda v Kordobi je leta 839 obsodila sekto “kazijancev”, in sicer zaradi njihovega upiranja temu, da bi obhajilo prejemali neposredno v usta.
Na Zahodu je izpričana praksa prostracije (v smislu pokleka na obe koleni, kjer se s čelom dotakne tal) in klečanja, da bi se obhajali, v samostanskih krogih izpričana vse od 6. stoletja naprej, kot recimo zasledimo v samostanih sv. Kolumbana. Od 10. in 11. stoletja naprej se je ta praksa razširila še bolj, pravzaprav v določenem času prav povsod.
Ko je tako v svoji Sumi (III., 9, 82) sv. Tomaž podal razloge, zakaj je laikom prepovedano dotikati se sv. Evharistije, ni govoril o obredu, ki bi bil pred kratkim iznajden, temveč o liturgični praksi, ki je stara kolikor Cerkev sama. Tu je treba nujno povedati, kako je sv. Tomaž vselej slonel na cerkvenih očetih, ko je šlo za razlage.
Prav zato je Tridentinski koncil v svojem Dekretu o Evharistiji (3. zasedanje) mogel trditi, da je v Božji Cerkvi ne samo bila stalna navada, da laikom obhajilo podelijo duhovniki, medtem ko se duhovniki obhajajo sami, ampak tudi, da je ta navada apostolskega izvora: “Ob prejemanju tega Zakramenta (Evharistije) je bila vselej navada Božje Cerkve, da laiki prejmejo obhajilo od duhovnikov, da pa se duhovniki celebranti (tisti, ki obhajajo mašo) obhajajo sami, navada, ki jo je treba vsekakor imeti za izhajajočo iz apostolskega Izročila.”
Zanimivo, kako vse to pri zagovornikih obhajila na roke ni citirano, če pa je, je pomanjkljivo citirano ali napačno datirano.
Če smo začeli s papežem Janezom Pavlom II., bomo z njim tudi končali. V Cerkvi iz Evharistije piše v št. 49 takole: “V tem vzvišenem pomenu skrivnosti razumemo, kako se je vera Cerkve v evharistično skrivnost izražala v zgodovini ne le po spodbudah notranje naravnanosti češčenja, ampak tudi v celi vrsti zunanjih oblik, da bi obudila spomin in poudarila veličino dogodka, ki ga obhaja.”
Če torej zaključimo, moremo reči, da ne glede na to, da so v antični dobi mogle obstajati tudi navade, da se je obhajilo delilo na roko, pa se jasno pokaže, da je kasneje ta navada ne le izginila, ampak je bila tudi obsojena.
Salezijanec Giuseppe Pace je glede tega napisal: “Ne zanika se dejstva, da je bilo v prvih krščanskih časih laikom včasih dovoljeno dotikati se svete Evharistije v nekaterih posebnih primerih, ali tudi v nekaterih krajevnih Cerkvah, za nekaj časa. Zavračamo pa, da je to bila navada Cerkve, tako na Vzhodu, kot na Zahodu kar tisoč let; (…). Tudi v kultu, ki gre presveti Evharistiji, se je zgodil moder razvoj, ki je sovpadal tistemu, ki se je zgodil na dogmatičnem polju (s katerim modernistična teologija nima nič opraviti). Ta liturgični razvoj je napravil za univerzalno navado, da se poklekne v dejanju češčenja, zato pa tudi uporabo klečalnika, navado, da se je balaustro ali prezbiterijsko ograjo pokrilo z belim prtom (in se jo poimenovalo pri nas “obhajilna miza”, op. prev.), da se uporablja pateno, včasih tudi gorečo svečo, potem pa še prakso vsaj četrturne osebne zahvale.”