Teološka suma – I, q. 1, a. 2-4

PRVI DEL

1. VPRAŠANJE

2. ČLEN

Ali je sveta veda znanost?

     (II-II, q. 1, a. 5, ad 2; In Sent., lib. I, prol., a. 3, q. 2; De ver., q. 14, a. 9, ad 3; De Trinit. q. 2, a. 2)

ZDI SE, da sveta veda ni znanost, saj:

1. Vsaka znanost izhaja iz načel, ki so samoumevna. Sveta veda pa izhaja iz členov vere, ki niso samoumevni, saj jih ne sprejemajo vsi, »nimajo namreč vsi vere« (2 Tes 3, 2). Torej sveta veda ni znanost.

2. Znanost ne obravnava posameznosti, sveta veda pa jih, saj obravnava Abrahamova, Izakova in Jakobova dejanja ipd. Sveta veda torej ni znanost.

TODA PROTI temu je, kar pravi sv. Avguštin (De Trin. 14, 7): »K tej znanost sodi le to, po čemer poraja, hrani, brani in utrjuje zveličavno vero«. To pa ne pritiče nobeni drugi znanosti, pač pa le sveti vedi. Torej je sveta veda znanost.

ODGOVARJAM rekoč, da je sveta veda znanost. Vedeti pa je treba, da obstajata dve vrsti znanosti. Ene izhajajo iz načel, ki so spoznana v luči naravnega uma, kakor je to v aritmetiki, geometriji in podobnih znanostih. So pa take, ki izhajajo iz načel, ki so spoznana v luči višje znanosti, kakor npr. perspektiva, ki izhaja iz geometrijskih načel, ali pa muzika, ki izhaja iz aritmetičnih. Sveta veda je znanost v slednjem smislu, saj izhaja iz načel, ki so spoznana v luči višje znanosti, tj. iz védenja, ki je lastno Bogu in blaženim. Kakor se muzika zanaša na načela, ki jih izpeljuje matematika, tako se sveta veda zanaša na načela, ki jih je razodel Bog.

GLEDE PRVEGA ugovora je torej treba reči, da so načela kakršnekoli znanosti ali samoumevna ali pa izhajajo iz spoznanja višje znanosti. Načela svete vede sodijo, kot rečeno, k drugi vrsti.

GLEDE DRUGEGA ugovora pa je treba reči, da sveta veda ne obravnava posameznosti, da bi prvenstveno o njih razpravljala, pač pa jih navaja kot življenjski primer, kakor se to počne v znanostih o morali; ali pa tudi zato, da bi pokazala na avtoriteto mož, po katerih je k nam prišlo razodetje, na katerem temelji Sveto pismo in sveta veda.

3. ČLEN

Ali je sveta veda ena sama znanost?

(In Sent., lib. I, prol., a. 2)

ZDI SE, da sveta veda ni ena sama znanost, saj:

1. Aristotel pravi, da »je le tista veda ena sama, ki obravnava istoroden predmet« (An. post. I, 28, 87 a 38). Toda Stvarnik in ustvarjenina, ki ju sveta veda oba obravnava, ne sodita v isti rod. Torej sveta veda ni ena sama znanost.

2. Sveta veda obravanava angele, telesne ustvarjenine in človeška ravnanja. A take stvari sodijo v tvarino različnih filozofskih znanosti. Torej sveta veda ni ena sama znanost.

ODGOVARJAM rekoč, da je sveta veda ena sama znanost. Enost zmožnosti ali zadržanja je treba ugotavljati glede na predmet, a ne v tvarnem, pač pa v likovnem smislu, tako kot je človeku, oslu in kamnu skupen likovni vidik obarvanosti, ki je predmet gledanja. Ker torej Sveto pismo obravnava stvari, v kolikor so razodete od Boga, kot je bilo že rečeno (a. 2), velja, da vse, kar bi lahko bilo od Boga razodeto, ima skupen likovni vidik predmeta te znanosti. In zato je vse to zajeto v sveto vedo v smislu ene znanosti.

GLEDE PRVEGA ugovora je torej treba reči, da sveta veda ne razpravlja o Bogu in o ustvarjeninah na enak način, pač pa predvsem o Bogu, o ustvarjeninah pa le v kolikor se nanašajo na Boga kot na njihov izvor in smoter. Zato pa to ni v nasprotju z enostjo te znanosti.

GLEDE  DRUGEGA ugovora pa je treba reči, da nič ne prepoveduje, da bi se nižje zmožnosti ali zadržanja razlikovali glede svojih predmetov, čeprav sodijo skupaj pod višjo zmožnost ali zadržanje, saj višja zmožnost ali zadržanje obravnava predmet pod splošnejšim likovnim vidikom. Npr.: predmet skupnega čuta je to, kar je čutno, in to zajema pod sebe tako to, kar je vidno, kot to, kar je slišno; skupni čut se torej, čeprav je ena sama zmožnost, nanaša na vse predmete petih čutov. Podobno lahko sveta veda, čeprav je samo ena, obravnava to, kar obravnavajo različne filozofske znanosti, saj to počne pod enim samim vidikom, tj. kolikor je lahko to razodeto od Boga. Tako je sveta veda nekakšen odraz Božjega védenja, ki je eno in preprosto ter se nanaša na vse.   

4. ČLEN

Ali je sveta veda praktična znanost?

(II-II, q. 8, a. 3, In Sent., lib. I, prol., a. 3, q. 1)

ZDI SE, da sveta veda ni praktična znanost, saj:

1. Smoter praktične znanosti je dejavnost, kakor pravi Aristotel v Metafiziki (II, 1, 993 b 21). Sveta veda pa ravno usmerja k dejavnosti kot pravi sv. Jakob (1, 22): »Postanite uresničevalci besede in ne poslušalci«. Torej je sveta veda praktična znanost.

            2. Sveta veda se deli glede na star in nov zakon. Toda zakon spada pod moralno znanost, ki je praktična. Torej je sveta veda praktična znanost.

            TODA PROTI temu velja, da se praktična veda nanaša na to, kar lahko izvrši človek; če je moralna se nanaša na človeška dejanja, če je gradbena na zgradbe. Sveta veda pa se nanaša predvsem na Boga, ki pa ni rezultat človeškega dejanja, pač pa človek Božjega: torej ni praktična, ampak spekulativna veda.

            ODGOVARJAM rekoč, da čeprav je sveta veda samo ena, kot je bilo rečeno (a. 3), se nanaša na različne filozofske znanosti zaradi likovnega vidika, pod katerim jih obravnava, tj. v kolikor so spoznavne v Božji luči. Zato pa kljub temu da so v filozofskih znanostih ene spekulativne in druge praktične, jih sveta veda zaobjema vse; saj tudi Bog z istim védenjem spoznava sebe in to, kar je ustvaril. Je pa bolj spekulativna kot praktična, ker obravnava bolj Božje reči kot pa človeška dejanja; slednja obravnava namreč le glede na to, v kolikor se po njih človek usmerja k popolnemu spoznanju Boga, v čemer je večna blaženost.

            S tem pa je odgovorjeno tudi NA UGOVORE.

Dodaj odgovor

0
    0
    Vaša košarica
    Košarica je praznaTrgovina