Ali sta resnično in dobro stvarno istovetna?
(In Sent., lib. I, dist. viii, q. 1, a. 3; dist. xix, q. 5, ad 3 et 7; De ver., q. 1, a. 1; a. 2, ad 1; q. 21, a. 1)
ZDI SE, da resnično in dobro nista stvarno istovetna, saj:
1. Resnično je v pravem pomenu v umu, kot je bilo rečeno (a. 1). Bitje pa je v pravem pomenu v stvareh. Torej nista stvarno istovetna.
2. Kar se nanaša tako na bitje kot na ne-bitje, ni stvarno istovetno z bitjem. Toda resnično se nanaša na bitje in na ne-bitje: resnično je namreč, da to, kar je, je, in da tega, česar ni, ni. Torej resnično in bitje nista stvarno istovetna.
3. Kar je med seboj v odnosu prvotnega in drugotnega, se zdi, da ni stvarno istovetno. Toda resnično se zdi prvotnejše od bitja: bitje namreč umevamo le pod vidikom resničnega. Zdi se torej, da nista stvarno istovetna.
TODA PROTI temu pravi Aristotel (Metaph., II, 1)[1], da je razporeditev stvari ista pri biti in resnici.
ODGOVARJAM, da kakor ima dobro značaj predmeta težnje, v takem odnosu je resnica s spoznanjem. Toda karkoli ima kaj biti, v toliko je tudi spoznatno. Zato pa pravi Aristotel (De an., III, 8)[2], da je »človeška duša nekako vse« zaradi čutenja in umevanja. Ker pa je dobro stvarno istovetno z bitjem,[3] velja isto tudi za resnično. Toda kakor dobro dodaja značaj predmeta težnje k bitju, tako resnično dodaja primerjavo z umom.
GLEDE PRVEGA ugovora je torej treba reči, da je resnica v stvareh in v umu, kakor je bilo rečeno (a. 1). Toda resnično, ki je v stvareh, je stvarno istovetno z bitjem po podstati. Resnično, ki je v umu, pa je stvarno istovetno z bitjem, kot to, kar razkriva, in kar je razkrito. To namreč sodi k značaju resnice, kot je bilo rečeno (a. 1). Lahko bi se reklo, da je tudi bitje v stvareh in v umu, kakor smo to rekli o resničnem; resnično je sicer predvsem v umu, bitje pa predvsem v stvareh. Temu je pa tako, ker se resnično in bitje pojmovno razlikujeta.
GLEDE DRUGEGA ugovora je treba dalje reči, da ne-bitje nima v sebi razloga svoje spoznatnosti, pač pa ga spoznamo, ker ga um naredi spoznatnega. Torej je tudi tako, da je resnica utemeljena v bitju, saj je ne-bitje nekakšno pojmovno bitje, tj. od razuma dojeto bitje.
GLEDE TRETJEGA ugovora pa je treba reči, da ko rečemo, da je bitje mogoče dojeti le pod vidikom resničnega, je to mogoče razumeti na dva načina. Prvič tako, da ni mogoče dojeti bitja, ne da bi pojem resničnega spremljal dojetje bitja: kar drži. Drugič pa tako, da bitja ni mogoče dojeti ne, da bi se dojel pojem resničnega: kar ne drži. Je pa res, da ni mogoče dojeti resničnega, ne da bi se dojel pojem bitja: saj bitje pripada pojmu resničnega. Podobno je, če primerjamo, kar je umljivo, z bitjem. Ni namreč možno umeti bitja, ne da bi bilo umljivo; je pa mogoče umeti bitje, ne da bi se umevala njegova umljivost. Podobno velja, da je umevano bitje resnično; ni pa tako, da z umevanjem bitja, umevamo, da je to bitje resnično.
© 2024, Ivo Kerže, Vse pravice pridržane.
[1] Bk 993 b 30.
[2] Bk 431 b 21.
[3] Prim. q. 5, a. 1.