“Z največjo odločnostjo”

Premislek o cepivih zoper covid-19

Gre za besede, s katerimi je Janez Pavel II. leta 1988 v apostolski spodbudi O krščanskih laikih (Christifideles laici – https://nadskofija-ljubljana.si/laiki/wp-content/uploads/Apostolska-spodbuda-Christefideles-laici1.pdf ) opisal držo, ki naj bi jo katoličani zavzemali v obrambo pravice do življenja od spočetja do naravne smrti. Iste besede izpostavi škof Schneider v izjavi (https://www.lifesitenews.com/opinion/on-the-moral-illicitness-of-the-use-of-vaccines-made-from-cells-derived-from-aborted-human-fetuses ) glede katoliške drže do cepiv zoper covid-19, ki jo je podpisal skupaj z nekaterimi drugimi škofi. »Z največjo odločnostjo« naj bi katoliški svet, s svojimi pastirji na čelu, branil pravico do življenja tudi v tem primeru, tudi v Sloveniji, A. D. 2021.

Če pa se ozremo na dejanski odziv slovenskega (žal, ne le slovenskega) katoliškega establišmenta na vprašanje cepiv, vidimo precej drugačno držo, ki bi jo lahko parafrazirali z besedami »s komaj še opazno odločnostjo«, vsaj kar zadeva pravice nerojenih do življenja. V prispevkih, ki se vrstijo v Družini, Ognjišču in drugih katoliških medijih je opaziti predvsem odločno spodbudo, ki prehaja v moralno zapoved, da bi se naj dali vsi cepiti, moralna nesprejemljivost teh cepiv (tudi Pfizerjevega in Moderninega, glej spodaj vprašanje b), ki so tako ali drugače izdelani s pomočjo tkiv umetno splavljenih otrok (npr. s pomočjo celične linije HEK-293), pa je v najboljšem primeru le blago nakazana: ravno toliko, da ni mogoče reči, da je ni.

Poglejmo si v tem smislu dve značilni besedili moralnih teologov, ki veljata za strokovnjaka na področju bioetike: članek Tadeja Strehovca, ki je izšel v Družini (Slovenski čas) 1. novembra (https://www.druzina.si/ICD/spletnastran.nsf/clanek/pravica-do-eticno-pridobljenih-cepiv-proti-covidu-19?Open) in intervju z Romanom Globokarjem (https://revija.ognjisce.si/revija-ognjisce/62-moj-pogled/22213-moralni-teolog-dr-roman-globokar), ki je izšel v decembrski številki Ognjišča.

Strehovec je v svojem prispevku zelo odločen pri spodbujanju katoličanov (in pravzaprav vseh ljudi) k cepljenju zoper covid-19, saj pravi, da »če je na trgu dostopno samo etično sporno cepivo, potem je edina prava odločitev tista, ki govori v prid uporabe tega cepiva z namenom ohranitve življenj« (podčrtava je moja). Če je to edina prava odločitev, potem pomeni, da če se ne daš cepiti, grešiš. Podobno se izrazi Globokar, čeprav ne govori direktno o cepivih, pač pa na splošno o preventivnih ukrepih zoper covid-19. Na vprašanje, ali je nemoralno, če kršimo te ukrepe, pravi: »Seveda imamo greh. Greh je zavrnitev Božje ljubezni in zloraba Božjih darov. Največji dar, ki ga daje Bog, je življenje. Če neodgovorno živim, če tvegam, da bom ogrozil svoje življenje in življenje drugih, posebej najbolj ranljivih, še kako močno grešim! In sicer proti peti Božji zapovedi: Ne ubijaj!« Prav glede cepiv zoper covid-19 pa se Globokar izrazi takole: »Uporaba cepiva ni samo odgovorno državljansko dejanje, ampak tudi krščansko dejanje. /…/ Zato je danes naša krščanska zavezanost, da naredimo vse, kar je mogoče, da pomagamo pri odpravi tega virusa« (podčrtave so moje). S to zavezanostjo je kajpada mišljena moralna zavezanost. Zdi se, skratka, da tako Strehovec kot Globokar menita, da če se ne damo cepiti s cepivi zoper covid-19, ki so na voljo (težko) grešimo, čeprav tega čisto direktno ne povesta (o tem glej spodaj vprašanje a).

Globokar in Strehovec se s tem seveda »z največjo odločnostjo« postavljata v bran življenja ranljivih skupin, ki bi jih lahko covid-19 najbolj prizadel, ni pa opaziti take odločnosti v bran življenja večjega števila nerojenih otrok, ki so bili na posebej brutalen način umorjeni (o tem glej spodaj vprašanje c), da bi iz njih lahko pridobili dovolj sveže celično tkivo. Vatikanski dokument Papeške akademije za življenje iz leta 2005 namreč naroča, da naj katoličani v takih primerih »izvajajo pritisk na politično oblast in na zdravstveni sistem, da omogoči dostopnost cepiv, ki niso moralno sporna« in da naj ta pritisk izvajajo »z vsemi sredstvi (pisno, preko raznih združenj, preko medijev itd.)« in naj se pri tem, če ne gre drugače »poslužijo tudi ugovora vesti« (podčrtave so moje).

V Strehovčevem članku sicer najdemo dokaj abstraktno misel, ki gre v to smer, ko pravi, da v primeru, »če obstajajo na trgu samo etično sporna cepiva, je treba v javnosti izpostaviti etične pomisleke in prepričati vlado ter zdravstveni sistem, da podpre razvoj in nakup etično sprejemljivih cepiv.« Ne sledijo pa v njegovem članku kakšni izraziti pozivi v to smer, sledijo pa pozivi, da naj se damo vsi cepiti, ker je to za nas glavna moralna dolžnost (v smislu teorije, da če sprejmemo ta cepiva ne sodelujemo direktno pri dejanju umora nerojenega in je torej to sodelovanje manjše zlo kot pa če se ne damo cepit, kar bi resno ogrozilo življenje ljudi tukaj in zdaj – o tem glej še spodaj vprašanje d). Nek tak zelo blag poziv sicer sledi na koncu njegovega sestavka, ko pravi, da naj »zagovorniki spoštovanja življenja opozarjajo na problem etično spornih cepiv v naši državi« v isti sapi pa reče, da naj ti isti zagovorniki življenja »pomagajo vsem tistim, ki imajo etične zadržke, še posebej v razmerah, ko bi bila na voljo samo etično sporna cepiva«. Skratka, nobenega poziva k »ugovoru vesti« in k izvajanju »pritiska z vsemi sredstvi«, ki bi ga od takega borca zoper splav, kot je to dr. Strehovec, upravičeno pričakovali. Nič ni govora o tem, da imajo greh tisti, ki ta moralno sporna cepiva sprejemajo, pa ne izvajajo nobenega odločnega javnega pritiska v smer pridobivanja moralno nespornih cepiv. Ne, greh imajo predvsem ali samo tisti, ki se ne dajo cepiti.

Globokarjev tekst je s tega vidika še bolj problematičen, saj tam sploh ne govori o kakršnikoli dolžnosti, da bi morali javno zahtevati etično nesporna cepiva, pač pa samo pomiri bralstvo, rekoč, da lahko potrdi, »da gre vsaka raziskava, ko jo naredijo v Sloveniji, Evropski uniji in v razvitem svetu, skozi zelo strogo etično presojo.« Tu je Globokar izrekel očitno neresnico, ki jo nenazadnje postavljajo na laž sami vatikanski dokumenti, kot je zgoraj navedena izjava Papeške komisije za življenje iz leta 2005 in kasnejše izjave, ki govorijo o cepivih, ki vsi brez izjeme nastajajo v razvitem svetu in so etično sporna. Da ne govorimo o nedavnih izjavah in knjigi Pamele Acker (Vaccination: A Catholic Perspective), ob katerih ti gredo »lasje pokonci« (glej spodaj vprašanje c). Toliko o Globokarjevi »strogi etični presoji«.

Skratka, vidimo kako se slovenski katoliški main stream sicer »z največjo odločnostjo« zavzema, da bi bili vsi cepljeni in s tem predpostavlja (ta predpostavka, kot bomo videli, je vprašljiva), da se zavzema za življenje rojenih, zlasti starejših, ki so na covid-19 najmanj odporni. Ni pa zaznati te »največje odločnosti« v prid življenja nerojenih. Z moralnostjo je pa tako, da če se ne zavzemaš za celoto moralnih načel in to v vseh primerih, potem je morale konec, saj potem pristanemo na stališče, da moralne norme niso univerzalne in torej tudi niso več zavezujoče. Zdi se, da je tu določen tip moralne teologije, ki smo ga že videli na delu ob okrožnici Amoris laetitia, našel novo področje erozije moralnosti z iskanjem izjem od norme tam, kjer izjem ni. Zato pa škof Schneider ugotavlja, da je odnos, ki ga vodstvo Cerkve vzpostavlja do moralno spornih cepiv, »že ta majhna luknja, ki je bila narejena v jezu katoliške Cerkve proti splavu« (https://www.lifesitenews.com/blogs/pro-death-world-powers-wish-to-use-vaccine-mandates-to-force-cooperation-with-abortion ).

+ + +

Sedaj pa si podrobneje oglejmo ključna posamezna vprašanja, ki se odpirajo na to temo, tako da bom skušal nanje podati kratke, jasne odgovore:

  1. Ali je naša moralna dolžnost se cepiti z moralno spornimi cepivi zoper covid-19?

Ne.

Vatikanska izjava o cepivih zoper covid-19 (znamenita Nota iz dne 21. decembra 2020 – https://www.vatican.va/roman_curia/congregations/cfaith/documents/rc_con_cfaith_doc_20201221_nota-vaccini-anticovid_en.html) je zavzela zelo drugačno stališče od njunega, saj trdi, da je »v luči praktičnega uma jasno, da cepljenje načeloma ni moralna dolžnost in da zato mora biti prostovoljno« (t. 5). V tem smislu je tudi izjava slovenskih škofov, objavljena v Družini 17. januarja, implicitno korigirala stališča omenjenih dveh moralnih teologov Strehovca in Globokarja, saj v izjavi piše, da »tudi v primeru tega cepljenja velja osnovno etično načelo, da naj bo cepljenje vedno prostovoljno«. Strehovec in Globokar pa sta se vsaj posredno izrazila, da bi bilo grešno se ne cepiti v tej situaciji.

Pogovor, ki ga je imel Gabriel Kavčič z rimskim profesorjem p. Maurizom Faggiolijem v isti številki Družine sicer to stališče Note nekako relativizira, saj tam p. Faggioli trdi, da »Nota Kongregacije ne pravi, da je obvezno cepljenje nedopustno ali prepovedano /…/, ne zanika pravice neke države, da le-ta zahteva cepljenje zaradi nekega upravičenega razloga«. Izhajajoč iz Faggiolijevih izjav sledi, da se Nota tu izraža zlasti o cepljenju z moralno spornimi cepivi (kot so ta v primeru covida-19): »velja, da glede nekaterih cepiv, ki povzročajo moralne zadržke, Cerkev noče zavezati v vesti tiste osebe, ki se zaradi tega čutijo zbegane«. Mimogrede, ni mi sicer jasno, kaj ima opraviti z oceno moralnosti nekega ravnanja to, da se nekdo »čuti zbegan«: ključno vprašanje je ali je moralni zadržek glede posameznih cepiv upravičen ali ne. Kako se kdo pri tem počuti je pri tem povsem drugotno.

  1. Ali sta cepivi Pfizerja in Moderne moralno sporni?

Da.

Res, da nista izdelani iz celičnih linij umetno splavljenih otrok, sta pa testirani s pomočjo teh linij (https://www.thepublicdiscourse.com/2020/11/72753/ ). Ni torej res, kar nam vseskozi zatrjujejo tudi v katoliških medijih (npr. Faggioli v omenjenem intrevjuju za Družino, ki pravi, da »cepivo Pfizerja in podobnih ne predstavlja etičnih dilem«), da sta ti dve cepivi, ki sta trenutno na voljo v Sloveniji moralno nesporni. Kjerkoli se kot sredstvo za neko sicer dobro dejanje uporablja zlo sredstvo (pa četudi gre le za testno sredstvo), dejanje postane moralno zlo. Cilj ne posvečuje sredstev, kot je že jasno poudarjal Pavel VI. v okrožnici Humanae vitae.

  1. Ali je res, da je bil za pridobitev celične linije (npr. HEK-239) uporabljen »le« en ubit otrok in da ta pridobitev ni nič prispevala k temu umoru?

Ne.

Pri tem se zanašam na podatke, ki jih je razkrila Pamela Acker v knjigi Vaccination: A Catholic Perspective, ki je izšla v decembru, in v intervjujih (https://www.youtube.com/watch?v=kEsfzIxGjeo). Ackerjeva je delala v zdravstveni industriji, kjer so izdelovali cepiva, tako da stvari pozna od znotraj. Ona trdi, da za pridobitev ene celične linije ni bil ubit »le« en otrok pač pa več, in sicer najverjetneje več kot 100 (kar je možno razbrati iz številke 239 pri oznaki HEK-239, ki sicer pomeni število poskusov, a za toliko poskusov je potrebno dovolj veliko število splavljenih otrok), ker je sicer težko pridobiti dovolj sveže tkivo, za nadaljnjo proizvodnjo celične linije (tj. za nadaljnjo množitev celic). Z istim namenom je ta umor pridobljen na posebej okruten način, saj najprej izvršijo porod otroka s carskim rezom, da bi ga ne poškodovali z običajnimi (sicer pogosto ne bistveno manj barbarskimi) postopki umetnega splava. Potem pa ga pri živem telesu brez narkoze razrežejo ter mu odvzamejo organe (ledvice), ki jih potrebujejo za pripravo celičnih linij. Vidimo torej, da pridobitev celične linije prispeva kar precej k zločinskosti dejanja umetnega splava, in sicer srhljivo mučenje otroka, ki spominja na kake poganske ali satanistične rituale. Še enkrat: zamislimo se pri tem na škandalozne Globokarjeve besede o »strogi etični presoji« v zdravstveni industriji.

  1. Ali je moralno dopustno cepiti se z moralno spornimi cepivi zoper covid-19 v sedanjih okoliščinah?

Za mlajšo populacijo: ne.

Za starejšo populacijo: da, ampak je tvegano.

Cepiti se z moralno spornim cepivom pomeni sodelovanje z zlom hotenega splava: umora nerojenega. Res je, da je to sodelovanje oddaljeno in le materialno (tj. ne vpliva neposredno na dejanje), kot je poudarjeno v Noti in v predhodnih vatikanskih dokumentih. V toliko bi bilo moralno dopustno cepiti se, 1. če bi s tem odvrnili kako resno grožnjo (npr. zelo verjetno smrt), saj bi s tem izbrali manjše zlo namesto večjega; 2. če »z največjo odločnostjo« javno protestiramo zoper moralno sporno cepivo; in 3. če je cepivo zdravstveno nesporno. Vse to je nauk omenjenih vatikanskih dokumentov. V danih okoliščinah, ko je smrtnost okrog 1% (daleč od smrtnosti lastne resnim kužnim boleznim, ki gredo od 50 do 100%) očitno pogoj resne grožnje ni izpolnjen. Tudi pogoj resnega protesta ni izpolnjen. Mogoče bi lahko bilo to dopustno za starejšo populacijo, kjer je smrtnost višja, toda ob izpolnjenem pogoju resnega (ne le »dekorativnega«) protesta iz strani posameznika. Vendar tu je še tretji pogoj: vsa ta cepiva so tudi zdravstveno sporna, saj so bila izdelana v zelo kratkem času, brez običajnega dolgoletnega testiranja na manjši populaciji, ki poveča verjetnost neželjenih stranskih učinkov. To poveča tveganost in s tem zmanjša moralno dopustnost tudi pri starejši populaciji.

S tem se seveda odpira isti problem tudi glede ostalih cepiv, ki so pridobljena s pomočjo celičnih linij hoteno splavljenih otrok. Omenjeni vatikanski dokument iz leta 2005 npr. obravnava cepivo proti ošpicam. Očitno bo treba vsa cepiva, ki jih prejemamo, prečesati po teh istih kriterijih.

Dodaj odgovor

0
    0
    Vaša košarica
    Košarica je praznaTrgovina