Borbenost v krščanstvu

M. Škerbec, Revija katoliške akcije, 1940

V dobi liberalizma in pomehkuženega krščanstva se je zelo pozabilo na to, da je Kristusova Cerkev vojskujoča se Cerkev — Ecclesia militans.

V vsej svoji zgodovini se je morala Cerkev boriti proti oportunizmu, ki je zatisnil eno oko proti zmotam in hotel vse spore »potušati« na ljubo »miru«, a v škodo evangeljski resnici in cerkveni disciplini. Tak tip oportunista je prišel celo na papeški prestol v osebi Honorija, ki ga je moral njegov naslednik Leon II. grajati, ker »ni zatrl krivovestva v začetku, kakor bi bilo primerno apostolski avtoriteti« (qui flammam haeretici dogmatis non, ut decuit apostolicam auctoritatem, incipientem extinxit, sed neglegendo confovit; Harduin III., 1475, 1730; cit. po dr. J. Turk, Cerkvena zgodovina, 1930).

Pod vplivom liberalizma pa se je ta oportunizem tako razpasel, da je postal že prava bolezen in herezija. »Modernizirati« so hoteli krščanstvo, akomodirati ga teoretično in praktično liberalnim nazorom . »Conformari huic saeculo« (Rim 12, 2), prilagoditi krščanstvo svetu, to je praktični liberalizem in praktični modernizem! Ker nekako dihamo to ozračje liberalizma, se morda še premalo zavedamo, kakšno razdejanje nam je napravil v vsem našem krščanskem življenju!

Bliže jim je marksizem, kakor katoliška skupnost

V nevaren oportunizem je zašla tudi skupina tako imenovanih »krščanskih socialistov«, ki skuša najti nekak kompromis med krščanstvom in materialističnim socializmom. Ta skupina ljudi je, tako se zdi, nekako obupala nad preobražajočo silo krščanstva; pisali in govorili so, da krščanstvo ne bo nikdar rešilo socialnega vprašanja! Sprejeti in nekako pokristjaniti je treba, po njihovem mnenju, marksistična gospodarska načela, napraviti je treba kompromis med Marxom in Kristusovim evangelijem! Prenehala je borba proti socializmu in komunizmu, s katerim se zadnje čase že praktično združujejo celo naravnost proti krščanskim vrstam! Da se ne bi zdelo, da ravnajo proti jasnim odločbam papeževe okrožnice »Qudragesimo anno«, so iznašli distinkcijo med komunizmom in komunisti! »Papež je obsodil komunizem, ni pa obsodil komunistov! S komunizmom ne smemo, smemo pa s komunisti! Z ljubeznijo in sodelovanjem jih bomo spreobrnili…!« To so najnovejše fraze, ki jim nekaj lahkovernih res verjame v dobri veri, praktično delo pa kaže, kar govore in priznajo že sami; da jim je organizirani marksizem bliže, kakor katoliška skupnost!

Kakor da bi bil sv. Pavel pisal za naše razmere, ko je zapisal Korinčanom znamenite besede: »Ne dajte se vpregati v jarem z neverniki. Kaj imata namreč skupnega pravica in krivica? Ali kakšno zvezo ima luč s temo? Kakšno je soglasje med Kristusom in Belialom? Ali kakšen delež ima vernik z nevernikom?« (II Kor 6,14) Čudna je ta krščanska ljubezen, kateri so bliže »bratje« iz socialističnega, kakor pa bratje iz krščanskega tabora!

Borba je dolžnost vseh

Moderna doba je med katoličani marsikje zelo zabrisala krščansko zavest, da smo vsi člani katoliškega občestva tudi člani vojskujoče se Cerkve. Vsi se moramo, če smo živi udje Kristusovega telesa, boriti za to, da raste kraljestvo božje resnice, pravice in ljubezni! Neredko smo srečavali med laiki ljudi, ki so teoretično, še bolj pa praktično kazali popolno brezbrižnost do Cerkve in njene borbe. »Duhovniki naj se za to brigajo, nas se to nič ne tiče«, je bilo stališče mnogih »katoliških laikov«.

V liberalizmu se je porodila fraza: Vera je privatna zadeva! Vsak naj sam zase gleda; vera in Cerkev naj nimata nobenega vpliva na javno življenje. Vsako borbo za zmago katoliških načel so krščanski oportunisti označevali kot »politiko«. Če se je duhovnik udejstvoval v javnem življenju na kulturnem ali socialnem polju za prekvašenje javnega življenja po katoliških načelih, so vse to označili le kot »politiko«. Krščanstvu sovražni nazori so mogli na političnem polju prekvašati vse naše javno življenje, če je pa duhovnik kdaj upal povedati, da morajo tudi v politiki veljati katoliška načela morale, je bil že ožigosan, kot da izrablja prižnico v politične namene!

»Širokogrudni pobožnjaki«

Imamo med katoličani tudi poseben tip pobožnjakov — oportunistov, ki so neredko velika ovira katoliški dejavnosti. Ti ljudje se smatrajo za nekake popolne kristjane. Prepričani so, da je bistvo vse krščanske popolnosti v nekem omlednem pobožnjaštvu brez vsake katoliške dejavnosti. Njim je ideal krščanskega življenja le neka osebna molitvenost brez vsake aktivnosti za rast Božjega kraljestva. Ideal duhovnika jim je »dober duhovnik«, ki se predvsem nikomur ne zameri, ki nikdar ne nastopa proti javnim grehom, pohujšanju in javnemu zastrupljanju z napačnimi nazori. Te vrste »pobožne« osebe zelo rade kritizirajo duhovnikovo delo, pa tudi vse delo katoliške dejavnosti, same pa ne ganejo z mezincem, da bi priskočile na pomoč. V katoliški dejavnosti tako radi iščejo pezdirja, v vrstah nasprotnikov katoliškega svetovnega nazora pa vidijo vse lepo ali vsaj vse opravičljivo s stališča »krščanske ljubezni«. Boje se, da bi v očeh nasprotnikov veljali kot prenapeti, ozki, politični, strankarski … Do onih, ki so odločni nasprotniki katoliške dejavnosti, so polni obzira in ljubezni, do katoliške aktivnosti pa malenkostni kritikastri… Neredko mora od takih pobožnjakov največ trpeti katoliška akcija v širšem pomenu besede.

Katoliška akcija – izraz katoliške borbenosti

Božja Previdnost pa je poslala katoliški Cerkvi Pija XI., ki je z neko vehemenco vztrajal na tem, da se organizira po vsej Cerkvi Katoliška akcija, ki je izraz katoliške borbenosti, katoliške aktivnosti, neka napadalna četa vojskujoče se Cerkve. Po Katoliški akciji se bo med nami uveljavil pravi pojem krščanstva, ki res goji pasivne čednosti, obenem pa tudi katoliško aktivnost, borbenost za kraljestvo Kristusovo.

Brez krščanske borbenosti, brez krščanske aktivnosti ni pravega krščanstva! V Kristusovi Cerkvi mora vedno živeti borba za evangeljsko resnico in pravico, borba za zmago kraljestva Kristusovega, borba proti človeškim strastem in proti oni kači iz raja, ki zastruplja človeški rod.

»Ne mislite, da sem prišel zato, da prinesem na zemljo mir; nisem prišel, da prinesem mir, ampak meč« (Mt 10,34). Tako je Gospod sam jasno povedal, da morajo biti njegovi učenci pripravljeni na boj zoper strasti in zoper hudobijo sveta, da bo v Njegovi Cerkvi neprestana borba za zmago evangelija.

Če prebiraš pisma apostola Pavla, ti bo ta resnica postala še bolj jasna! Kakšna borbenost za Kristusa! Borbenost brez počitka, borbenost brez kompromisa, borbenost polna aktivnosti, borbenost polna ljubezni! Tudi ko trpi, se bori za Kristusa! Vsem pridiguje: »V gorečnosti ne bodite počasni, v duhu bodite goreči!« (Rim 12, 11). »Če namreč živimo, živimo Gospodu in če umiramo, umiramo Gospodu« (Rim 144, 7). Kakor nekak nemir preveva vse Pavlovo življenje, nemir duše, ki se bori za Boga! Sam svojo aktivnost tako popisuje: »V vsem se skazujemo kot božje služabnike, v veliki potrpežljivosti, v nadlogah, v potrebah, v stiskah, v ranah, v ječah, pri uporih, v trudih, v prečutih nočeh, v postih; z oznanjevanjem resnice, z božjo močjo, z orožjem pravice v desni in levi…« (II Kor 6). Sv. Pavel smatra svoj apostolski poklic kot vojskovanje! »Orožje našega vojskovanja ni meseno, ampak je močno za Boga, da ruši trdnjave: da podiramo naklepe Kristusu sovražnih« (II Kor 10,1-5).

Mučenci prve Cerkve so se smatrali za borce Kristusove; ko so šli v mučeništvo, so govorili, da gredo v borbo. Kakšna borbena aktivnost za zmago križa nam odseva iz vseh mučeništev! Acta martyrum so o tem zgovorne priče, da prvi kristjani niso bili nekaki kvietistični svetniki, kvietistični svetniki namreč sploh niso svetniki, ampak so bili borci, ki so se pred sodišči in v Koloseju borili za zmago križa. Poročilo o mučeništvu sv. Pionija zaključuje o tem mučencu: »Z zmago v hudem boju je stopil skozi ozka vrata v široko in veliko svetlobo. Ko je namreč ogenj grmade, na kateri so ga umorili, ugasnil, smo ga vsi, ki smo bili tam, videli kakor telo krasnega borca …« (Lukman, Martyres Christi, str. 139). Ne oportunizem, ne komoditeta, ne sama pasivnost, ampak borbenost je predvsem znak prve Cerkve!

Največji možje – borci za Boga

Živo krščanstvo je bilo v zgodovini vedno borbeno! Največji možje v zgodovini katoliške Cerkve so bili, kakor sv. Pavel, izraziti borci za Boga in njegov nauk. Kadar pa je zaspala borbenost, so se ukoreninile v Cerkvi razvade, razpasle strasti in je propadla cerkvena disciplina. In ponovno je božja Previdnost obudila katoliške reformatorje, aktiviste, ki so predramili katoliško vest in zavest ter dvignili moralo. Naj navedem le en zgled!

Med najbolj žalostne dobe v zgodovini Katoliške cerkve spadata 10. in 11. stoletje. Grozila je velika nevarnost, da Cerkev nekako utone v posvetnosti in odvisnosti od države. Pa je Bog poklical ponižnega meniha Hildebranda, poznejšega papeža Gregorija VII. Ta je sicer bolj ljubil samostanski mir kakor hrup in delo zunanjega življenja, toda žalostne razmere v Cerkvi so ga nagnile, da je zapustil tiho življenje v samostanu Clugny in šel na delo za reformacijo verskega življenja. Vse svoje delo je posvetil temu idealu, da reformira katoliško Cerkev, da jo reši demoralizacije, posebno pa, da jo emancipira od posvetne oblasti. Papež Gregor je posegal na vsa polja, razvil silno človeško delavnost. (Glej: Ranke, Weltgeschichte VII, 312) Ni se ustrašil težke borbe proti posvetnjaškim cerkvenim krogom, pa tudi ne proti svetnim oblastnikom, ki so posegali v cerkveno področje in demoralizirali versko življenje. Ker je bil božji borec, ki ni poznal oportunizma, je moral umreti v pregnanstvu, toda katoliško Cerkev je obvaroval razmer, v kakršne je zašlo pravoslavje.

Svetniki niso bili mrtvaki

Nekateri si predstavljajo svetnike – mistike kakor nekake mrtvake, ki se samo mrtvičijo in žive neko v Boga zatopljeno življenje brez vsake zunanje aktivnosti, brez borbenosti za kraljestvo božje. Popolnoma napačno mišljenje!

Nemški časopis »Der deutsche Weg« priobčuje v svoji številki od 10. marca 1940 lep članek »Kämpfer werden gesucht«, kjer govori o potrebi krščanske borbenosti v sedanjih časih. Tam razvija lepo misel, da je bila v življenju svetnikov pobožna zatopljenost v Boga vedno neločljivo združena z borbenostjo za Boga. Kot podkrepitev za to trditev navaja dva zgleda mistikov, Angela Silesija in Efrema Sirskega.

Angela Silesija bi kdo na podlagi njegovih izrekov mogel smatrati za miroljubno jagnje, za golobčka miru, ki gnezdi pod cerkveno streho in miroljubno gruli v spomlad. Dejansko pa se zdi, da je v borbi proti tedanjim sovražnikom Cerkve izgubil že vsako umerjenje, da je govoril kakor rjoveč lev na način, ki bi ga danes smatrali, da ni primeren za svetnika!

Podobno je s sv. Efremom Sirskim, ki ga imenujejo zaradi njegovih krasnih himn »harfo Sv. Duha«. Potrebno je, da ne beremo iz spisov sv. Efrema le njegovih krasnih himn, ampak tudi njegove spise proti krivovercem in sovražnikom Kristusa, kjer kliče nad nje prokletstva, kakor jih beremo le v sv. pismu stare zaveze. Tiha pesniška duša, svetnik, mož molitve, a tudi borec za Kristusa, da bi ga danes proglasili za prenapeteža, ozkega, ki ne pozna krščanske ljubezni.

To je kaj lahko v današnjih težkih časih, ko preganjalci Kristusa trgajo brutalno cele kose iz Kristusove obleke, da, celo iz samega svetega telesa Kristusovega, mirno in brezdelno sedati na bregu in filozofirati. Ni božji mož, ki tu stoji s prekrižanim rokami! Božji so oni, ki se dajo s Kristusom križati za odrešenje sveta.

Res je, da smo pač ljudje različnih temperamentov, različnih zmožnosti, ki tudi nimamo vsi enakih nalog v življenju. Eni so vedno bili bolj borbeni kot drugi že po svojem temperamentu! Toda vsi katoličani smo pač člani vojskujoče se Cerkve in vsi smo pri sv. birmi bili rekrutirani oziroma potrjeni v Kristusovo vojsko. Vsak po svojih zmožnostih: eden se bolj bori z molitvijo in postom, drugi, ki tudi molitve in pokore ne opušča, pa se bolj bori s peresom, tretji z živo besedo, eden morda bolj v dušnem pastirstvu, drugi na znanstvenem polju, tretji v leposlovju, a vsi moramo peti eno pesem, poznati eno taktiko: boriti se moramo vsi za zmago križa.

Popolnoma jasno je, da pač nikdar v zgodovini Cerkve niso bili vsi dobri verniki niti vsi duhovniki javni borci za Kristusovo kraljestvo. Tudi danes ne moremo zahtevati, da bi vsak kazal borbenost v javnem življenju! Eno pa mora biti: če že nismo ne sposobni in ne poklicani za borbo v javnosti, smo pa poklicani, da z molitvijo in trpljenjem delamo za rast kraljestva božjega. Nikdar pa bi ne smelo biti med katoličani, ki so odločeni pri sv. birmi za borce božje, ljudi, ki bi paktirali s sovražniki križa in vpadali v hrbet onim, ki se bore za zmago Kristusovega evangelija!

Še nikdar v zgodovini krščanstva ni bilo toliko in tako brutalnih sovražnikov križa, kakor jih ima sedanja doba. Danes se bije boj naravnost proti Bogu in se zdi, kakor da smo že blizu onim strašnim dnem, ki jih napoveduje Apokalipsa. Kakšne ovčke so bili razni heretiki napram današnjim sovražnikom križa! Danes vstajajo milijoni, ki bruhajo iz svojih ust bogokletja in so žejni krvi kristjanov. Čudno, da nekateri izmed nas vsega tega ne vidijo! To kar imenujemo: sentire cum Ecclesia, katoliška disciplina, Katoliška akcija in pa katoliška edinost – to nam je danes nujno potrebno! Beseda sv. apostola Pavla mora biti nam vsem danes deviza: caritas Christi – activa – urget nos!

Dodaj odgovor

0
    0
    Vaša košarica
    Košarica je praznaTrgovina