Proti vetru

Novica, ki več ni novica – to je fenomen t. i. »praznih zibk«, kakor se slikovito temu pravi v Italiji. Premajhna rodnost je torej postala že takšna stalnica, da se zanjo ne zmenimo kaj dosti, saj nekako živimo v svojih zlatih kletkah vsakdanjih udobnih tirnic življenja. Težava se zrcali povsod, lahko pa rečemo, da jo še kako moremo videti na lastne oči med cerkvenimi klopmi. Današnji človek se potem sicer gre tisto zadevo, ki se imenuje »kognitivna disonanca« - zadeva, ki se učeno sliši, ki pa praktično pomeni, da se v sebi sicer nekako zavedamo, da težave so, ampak se potem izražamo ali delujemo, kakor bi jih ne bilo. Zadevo je teoriziral Leo Festinger, ameriški sociolog in psiholog, ki je gledal, kako je pri človeku, če so njegova prepričanja v nasprotju z dejanji, ali če imamo prep...

(Izvorno objavljeno v Novem glasu, dne 18. 8. 2021) Današnji tipi vernika Če pogledamo naokrog in skušamo označiti katolike – malo moramo tudi poetiketirati -, potem najdemo zlasti tri modele katolika: senčnega, popustljivega in odraslega. Poglejmo jih podrobneje. Senčni katolik Gre za ljudi, ki so seveda v možnosti, če se naslonimo na Aristotela, zelo dobri katoliki, pravzaprav jim zelo malo manjka, da bi to postali, pa se tega ne zavedajo. Vzemimo primer para, ki se po letih skupnega bivanja sicer poroči v cerkvi, ker je pač lepše in so tako vsi zadovoljni, posebej starši, vendar pa ta par v bistvu živi neki praktični ateizem, saj ne živi zakramentalnega življenja, govorimo predvsem o nedeljski maši, o spovedi niti ne izgubljamo besed, najbrž škripa tudi molitveno življenje,...

V Firencah rojeni nemški filozof Dietrich von Hildebrand, ki se je pa šolal v Nemčiji, velja za »cerkvenega učitelja 20. Stoletja«. Res je, da je bil najprej personalist, a je kasneje uvidel, da je potrebno za pravo teološko smer v Cerkvi temeljiti na katoliški filozofski podlagi. V svoji knjigi »Trojanski konj v Božjem mestu« v 1. Poglavju spregovori o lažni alternativi med naprednjaško miselnostjo v Cerkvi ali progresizmom ali naprednjaštvom in konservatizmom kot tisto miselnostjo, ki temu naprednjaštvu nasprotuje. Pred kratkim je umrl eden od najbolj znanih teologov zadnjega koncila in pokoncilskega obdobja, Hans Küng, eden od tistih, za katere naš filozof pravi, da: »širijo diletantistično teologijo, ki so jo sami iznašli,« zaradi česar: »ne moremo ne biti navdani z globoko žalostjo, ...

Med solidarnostjo in ljubeznijo Mati Angelika, klarisa, ustanoviteljica EWTN. Minilo je le kak teden dni od tega, ko smo se ob petletnici smrti lahko spomnili znamenite katoliške televizijske osebnosti, namreč Matere Angelike, ameriške nune klarise, italijanskih korenin. Delil sem na družbenem omrežju Facebook tole njeno izjavo: »Tisti, ki govorijo resnico, te ljubijo. Tisti, ki govorijo, kar hočeš slišati, ljubijo sami sebe.« Če uporabimo posebno besedo za tiste druge, potem bi zanje lahko rekli, da želijo biti s človekom »solidarni«. Iz besed televizijske redovnice vidimo, da ne gre za eno in isto. V preteklih dneh smo slišali, in sicer v nasprotovanju noti Svetega sedeža, precej tega, kar nekateri želijo slišati, torej so predstavniki zahodnega klera, med njimi tudi kak Slovenec ...

Nadaljujemo z našim pogledom na Lutrovo pojmovanje svobode in zakonodaje. Zadnjič smo ugotovili, kako mora človek biti popolnoma odvezan ali razvezan, kako ne sme imeti nobenih vezi, ne sme biti ničemur in nikomur zavezan. Biti nenavezan in imeti vero je po Lutru eno in isto. Svoboda je sama sebi namen, kakor smo dejali, podobno pa potem velja še za marsikaj drugega, kot so to recimo tudi odnosi, ali zadnjih več kot petdeset let dialog, ki je tudi samemu sebi namen in imamo dialog zaradi dialoga, brez nikakršne obveznosti. Svoboda tako več ni pogoj za moralno dobro delovanje človeka, saj gre za popolno neodvisnost, kakor smo pojasnili. Vendar pa Luter pravi še nekaj – da biti svoboden pomeni imeti moč in oblast. Zato je, če strogo sledimo temu, kakor pravi Luter, svoboden edinole Bog, saj...

Naslanjam se na predavanje na temo prof. Giovannija Turca, rednega profesorja na filozofskem oddelku Univerze v Vidmu, strokovnjaka na področju politične in juridične filozofije, dodajam pa še svoje misli in utrinke ob odličnem predavanju. Ko se bliža teden molitve za edinost kristjanov, je čas nadvse primeren. Obhajali pa smo tudi petsto let od izobčenja Martina Lutra iz katoliške Cerkve. Prof. Turco se ustavi ob Lutru, Kalvinu in Kantu, kot filozofu, ki je izšel iz luteranizma. V prvem delu nas bo zanimal Luter. prof. Giovanni Turco Seveda bi se kdo vprašal, zakaj tovrstna tema, ampak je takoj treba povedati, da je protestanstska revolucija, ki seveda ni bila nobena reformacija, saj je to bilo tisto gibanje, ki se mu v (uradnem) zgodovinopisju pravi protireformacija, prinesla štev...

V našem prvem zapisu smo spregovorili o sodobnem človeku kot posamezniku oz. individualistu, če smo bolj jasni z uporabo latinizirane tujke. Zanimiv je odziv katerega od zelo opevanih javnih filozofov, kakršen je Umberto Galimberti. Izpostavljam njega, ker je daleč od krščanstva in mu celo nasprotuje, nazadnje pa ga je obtožil, da je krivo za individualizem v zahodni družbi.V resnici napada  katoliško Cerkev, s tem pa pljuva v lastno skledo, saj je študiral z njeno pomočjo. Galimbertiju bi namreč delno lahko celo pritrdili, v primeru, da govorimo o tistem delu krščanstva, ki se je odcepilo od katoliške Cerkve, to pa je protestantizem. Vendar pa zato drži, da to ni pravo krščanstvo, saj kriva vera pravo prikroji po svoje in absolutizira le del njenega nauka. Zatorej poglejmo, zakaj ne...

Komentar po napadih v Nici Ob napadih v Nici, čeprav je bilo potem še nekaj teh napadov, nihče ni povabil k podobnemu dejanju, h kakršnemu so vehementno vabili ob nemirih v ZDA, da bi namreč kdo upognil koleno, seveda levo in ne desno, v spomin na katero od treh žrtev napada. Katoliški sociolog in pisec Giuliano Guzzo je zato svoj zapis naslovil prav: 'Na kolena za Simone Barreto Silva', eno od žrtev iz katedrale. Če pogledamo njeno sliko, potem vidimo, da je bila naša umorjena sestra po veri temnopolta, a je imela zraven še marsikaj, zaradi česar se koleno vseh, ki smo okuženi z »naprednimi« zahodnimi strupi ne bi kar tako uklonilo. Bila je mati treh otrok, katerim je namenila tudi svoje zadnje besede pred smrtjo, imela je pa tudi vero, zaradi katere se je vsako jutro podala k sveti m...

Moderna doba traja že lep čas, njen začetek pa bomo postavili precej pred tisti mejnik, kamor ga postavlja »šolska« zgodovina, ki pravi, da se t. i. »novi vek« prične z letom 1492, ko se zaključi t.i. »srednji vek«, ki pa mu lepše rečemo »krščanska doba« ali z eno besedo »kristjanstvo« (lat. Christianitas). Zaton te omenjene krščanske dobe pa v resnici začne že tam po letu 1300, natančnejšo ločnico lahko postavimo z letom 1303, ko jih je, po legendi, »fasal« papež Bonifacij VIII., in sicer mu je podelil zaušnico Jakob Colonna. Resnična zgodovinska podlaga je seveda širša, skupen z legendo pa ji je upor cerkveni avtoriteti, kar je, kot bomo videli, še kako pomembno. Zgodi se vdor islamskega mišljenja, pa doba nominalizma, ki pripelje do Martina Luthra, navdušenega nad nominalističnim filoz...